Z lažjo prelagam odgovornost
za obstoj lahkotnih dni,
kupujem čas, a za koga,
Damoklejev meč že visi.

Ponarejal sem svobodo misli
v neiskrenosti in laži,
iskal sem preko njih lastnosti,
ki bi dvignile me nad ljudi.

Kopičile so se kot rože
bližnjih travniških poljan,
a jaz že v vse hujših škripcih,
čakam plaz resnice vsak dan.

Svoje slabosti si olajšujem,
da ne obsojam nikogar hudo,
vsak se na svojstveni način,
spoznava s svojo vestjo.

Vseeno sem zdaj zadovoljen,
ker zmagalo mi je srce,
pokazal sem sebi in svetu,
le z resnico se čisti gorje.

Ni toliko križišč na svetu
kot jih um ima,
v njem se variant prepleta,
koliko intelekta si vsak zazna.

Neodločnost je najhujša
z njo prav nič ne pridobiš,
povleče um se na začetek,
iz strahu prav malo doživiš.

Trmasti um je avtocesta
kompromisov ne pozna,
njegov ego ne dopušča,
v križišču prednost drugega.

Iz biblijskih zapisov berem
kako naj prišel bi do dna,
katerim mislim naj dam prednost,
da bom blagoslovljen od Boga.

O ponižnosti so mati nas učil
kako naj zemeljsko težino nosimo,
upognjene so tudi naše misli,
zravnati kot da se ne moremo.

Kje je ponos Triglava tu med nami,
če ne vemô kaj je dobro za vse nas,
sedaj smo zopet sluge vsi med sabo,
dokler ne bo prišel s pepelom novi čas.

Ogledujem si naravo to slovensko
kipi od želje imeti nad seboj,
človeka Jezusa resnice po imenu,
ki bi ji dal in vsem nam Njegov obraz.

Kapital nam bo uničil vso naravo,
trgovina zadnje solde žre ljudem,
a kje je skromnost in vsa solidarnost,
ki ju je Marx toliko trosil tu med nas.

Nobena malha naj ne bo prepolna
napetost škodi srcu kakor njej,
ko se raztrga se trpljenje ustavi,
porazdeli enako se gorje med nas.

Zakoni vesolja so vseh ver enaki,
le deset jih je in ne ene več
po njih naj sodstvo ordinira,
če hočemo v slogi spet živet.

S podplatov sem otresel sneg
in stopil v bližnji sveti hram,
začul se je šepet ljudi,
molitev božja me obudi.

Poizkušam najti se v njej,
a vendar slišim le refren,
nikakor da me osvoji
in da mi srce oživi.

Gledam obrise zidnih fresk
iz njih veje resna vznesenost,
na svodu name uperjen prst
zakaj si tu me vpraša Bog.

Za sabo slišim tihi jok
iz žalosti v ihteči stok,
nisem imel moči za to,
da bi pogledal milostno.

Mi dala misel je namig,
zato si prav zdaj sem zašel,
morda se moram obrniti
in čuti kaj jo žalosti.

Počakal sem trenutek dva
odšel sem ven do preddverja,
za mano čul se je korak,
bila je žena v solzah vsa.

Ne vem odkod mi je prišla
premočna želja vsa božja,
z objemom sem zaustavil njo
in jo umirjal očetovsko.

Če je moj tempel moje telo,
preslabo za dušno željo,
je božji hram križišče duš,
kjer najde vsak za dušo kruh.

Težko razumljivi so zakoni življenja
kot da uravnoteženosti v ničemer najti ni,
ko misliš da si našel svoj ekvilibrij,
te že pik komarca zlahka zamori.

Res je vse v stalnem valovanju
vsaka svetloba si senco pridobi
in tudi čas rad čisto mlako kvari,
zato le pustimo, da nas nekaj vetri.

Nahajam se v posebnem razdobju
prasvetloba se spiralno dviga skozi me,
iz centra reda brez vsakršnih zadržkov,
ob drhtenju telesa njena pot se povzpne.

Obkroža me želja prepustiti se joku
sluteč, da ji solza gladi pot do neba
notranje sonce prežema občutke
ne čutim senc straha, le da sem megla.

Postajam resnica edina sam sebi
se čudim norosti ostalih ljudi,
nočejo najti lastne svetlobe,
da bi z njo napolnili gral večnosti.

Usmerjal sem edinega vojščaka
v razne boje nepredvidenih moči,
od rane zore ali mraka,
se je boril za mir še sredi noči.

Kot advokat v hudo resnih sporih
kjer potrpežljivost mu bila je v ponos,
v najobčutljivejših trenutkih delovanja,
le od njega je izhod odvisen bil.

Z leti se je v vsem podučil
saj je imel retorično pomoč,
z besedo mu teren je bil oskrbljen,
zaključek bil je vedno moker vroč.

Sedaj z leti uživa pokojnino
smehlja se mladim, ki si niso kos,
ne telovadijo z njim potrpežljivo,
to bogoslužje ne pozna imena post.

Strast je plamen kratkega odseva
je le magnetna moč ustvarjanja vezi,
za njo ljubezen vse na pravo pot postavi,
le od nje vojščak dobiva hrano in moči.

Čustva so se umirila
so nove misli me obšle,
nebo se v umu je zjasnilo,
a jaz še vidim v ljubezni vse.

So se leta razcvetela
prišla resnica je na dan,
ki je bila in je osnova,
radi nje v telo sem bil poslan.

Zapovedi sem si prečital
v njih se nisem vživel,
prepuščal sem ljubezni sebe,
misleč, da bom le srečo žel.

Drugačna je telesna želja
od Mojzesovih besedil,
ki jih je za dušo klesal,
da bi ljubezen oplemenil.

Z leti se modrost pojavi,
zadnja žetev ji sledi,
koliko zapovedi uresničiš,
toliko bolj si brez skrbi.

Sem del narave
živali in dreves
nevidnih mikrobov,
čustvenih vez.

Rojen sem s talenti
ne vem še za nje,
zakopani so v meni
ali drugje.

Spoznal sem mladenko
brhko dekle,
odkrila je v meni
ljubezen do nje.

Sva kmalu ugotovila
kaj komu gre,
impulzi so razkrili ,
talente najine.

Sva jim dala možnost,
so že polnoletni,
sedaj v gnezdu sreče,
naju žive talenti.

Tu smo nekje na koncu sveta
kot neka vrsta božjih iztrebkov
vse kar je dobro se vrača nazaj
a kvarno se snovno razkraja.

Tuhtam, razmišljam kaj delam tu
kako naj se vedem do sebe,
iz neba dobivam sanje v dar
me hranijo indijske vede.

Bog mi je pustil slutnjo za sled
in vero, da bi se našel,
oprijemam se vesti kot vem in znam,
živim v prepadu in pasti.

Zemlja se dviga na višjo raven
od zlega se čisti in stresa
če ne bom s sabo isto ravnal
ne bom več doživel nebesa.

Kot padla duša sem našel ta kraj
misleč da je vse to resnica,
a ko bom zapustil njo in telo
me bo vagala božja pravica.

V tem zimskem času urejam si spomine
od mladostnih dni pa vse do zdaj,
iskal sem vedno mir v sebi,
da bi isti bil kot mesec maj.

Čeprav je vsak med njimi svojstven
je čas brstenja od nekdaj moj,
oči mi vpijajo vso to kipenje,
vgrajujem si ga v dušo sloj po sloj.

Vsak išče sebi slična čustva
med nami vidna so le v očeh,
spomin me vrača v mladostna leta,
ko sva še mislila, da je to greh.

A kaj ljubezen ve za čas in prostor,
če se njena moč v srce ugnezdi,
ne čutiš drugo kot drget nečesa,
kot list na vetru ti telo drhti.