poezija

MAJ

V tem zimskem času urejam si spomine
od mladostnih dni pa vse do zdaj,
iskal sem vedno mir v sebi,
da bi isti bil kot mesec maj.

Čeprav je vsak med njimi svojstven
je čas brstenja od nekdaj moj,
oči mi vpijajo vso to kipenje,
vgrajujem si ga v dušo sloj po sloj.

Vsak išče sebi slična čustva
med nami vidna so le v očeh,
spomin me vrača v mladostna leta,
ko sva še mislila, da je to greh.

A kaj ljubezen ve za čas in prostor,
če se njena moč v srce ugnezdi,
ne čutiš drugo kot drget nečesa,
kot list na vetru ti telo drhti.

SONCE V TELESU

Zakaj so ozvezdja in vsi planeti
kaj človek vnaša iz sebe v njih,
skozi čase življenja, ljubezni in padcev
iz nas se poraja energija, navdih.

Vsa razna čustva, ki jih izranjam
jih nosijo žarki v vesoljni sklad,
tam se nabira rádost in solza,
od tam se v nas vrača ves naš zaklad.

V kar sem vlagal energijo, hotenja
taista me hrani, vračajoč iz neba,
izgled telesa, duše in uma
so pokazatelji sreče, gorja.

Toliko človeštva je na tej zemlji
nihče ne spregleda, da od vzrokov živi,
katera čustva od rojstva oddajaš,
takšna te starost od njih doleti.

S svojo voljo izbiram dejanja
kako bom razmišljal, v kaj izžarel,
sem sonce v telesu, ki me zavaja,
pazim da ne bom že v njem pregorel.

TOLAŽI ME MISEL

Odprla so se notranjim očem
svetlobna telesa vseh božjih tem,
naenkrat zagledam nevidne ljudi,
premočna svetloba od njih me slepi.

Uspem jih vprašati za večni nasvet
kako naj razumem nešteto njih let,
odgovor drugačen se v meni zgodi,
sklop njih celote nas preko Krista budi.

Tudi oni svetlobno prosojni ljudje
še niso dospeli tam kjer On je,
da bi čul njihov psalm ali vsaj stih,
so še dalje od Njega, kot mi od njih.

Zamislil sem se v globino svetlob
kako daleč od vsega je naš sončni obroč,
v kakšnem ozadju rimska cesta lebdi,
daleč smo daleč od centra moči.

Tolaži me misel, da smo svojevoljno prišli
na področja spoznanja, kdo smo sploh mi.

SPOZNANJA

Jaham na slapu energije vesolja,
ki vsem ljubeznivost, razumevanje da,
čutim kako se vsem srce razpira,
če postanejo sredstvo teh božjih želja.

Prihajajo čustva, ljubezen in slava
od mnogih prečistih duhovnih ljudi,
iz vseh ver na zemlji se resnica poraja,
v vsaki je delček in v vseh smo mi vsi.

O dragi moj človek, saj nosiš v sebi
svetilko ljubezni od rojstva vseh dni,
dopusti da sveti v temi prekletstva,
da se enkrat za vselej rešiš skrbi.

Božja slava se širi po vsem svetu
jo prinesel je Jezus pomagaj še ti,
le tako se bo čula resnica vesoljna,
dana je mnogim za mir med ljudmi.

Svoboda je pojem, ki nudi širino
od vseh želj je edina, ki spoznanje krepi,
v njej se počutiš kot oblaček na nebu,
ljubezen je tista katero sam Bog živi.

Nazarečan je brat ljudi na vsem svetu
prinesel je smisel življenja v nas,
a mi smo tisti, ki naj bi spoznali,
da smo božji otroci kot On isti klas.

KAMEN IN JAZ

Povsod vznika pohlepnost in hlad
v telesu ju odkriva bolezen,
spreminja se tkivo v gnoj in nesklad,
ker nočeš spoznati ljubezen.

Skala z gorovja zgrmi v prepad,
se razbije v same ostrine,
prenesene so od ljudi na poti,
da jih volja do upornosti mine.

Dolgo časa trpi drobec peska na tleh
dokler se s potočkom ne sprime,
ko bo v grušču izgladil si vsaki rob
bo vrnjen na obrežje miline.

Zato je bolezen naš vsakdanji kruh
nas hrani z resnico vesolja,
se duša oglaša kot žarki zvezda,
ne uničuj me ti um poln skalovja.

Čas nudi spoznanje, zato ga imam,
da ne bom kot pesek spoznan,
nočem ostrine ohranjevati,
z njo bom le v peklu vsakdan.

VEČNA BORBA

Ne bom se pretepal z ničvrednimi misli,
ki hočejo tlačiti mojo vest in moj mir,
ne bom se podajal na nižje nivoje,
ki jih ponuja peklenski revir.

V zrelostnih letih odkrivam si pota
kaj me še tare v hiši srca,
z lahkoto odklanjam strahove iz glave,
vedoč za izvore vseh nas gorja.

Ves čas preganjam miselne sklope,
ki bi se rade ugnezdile vame,
čim jih zasluti moje satovje,
ne dam več hrane za čudne tvorbe.

Gledam vejevje, borbo življenja,
kako se prebija vsak list do sonca,
tudi jaz se opiram na svetla dejanja,
ne dopuščam temi, da me pokonča.