poezija

SVOBODNA VOLJA

Na zemlji si iz rojstva v rojstvo
ustvarjaš spoznanja in moči,
dokler ne boš postal ljubezen,
boš rešen zemljinih vezi.

Duša ti bo šla v predele,
v nove spoje željnosti,
kot hlapi, ki se združijo v kapljo,
postal boš enost tamkajšnjih moči.

Ljubezen spaja dvoje bitij
jima daje otroka v rast,
tudi duša se v nebesih,
združi slično Bogu v čast.

Če boš želel, se boš spet vrnil,
ker je zemlja kot lakmusov papir,
pokazala ti bo resnico,
če si duhovno res se obogatil.

Ponikni človek, čim prej vase
spoznaj se, vprašaj kam sodiš,
če je v tebi že dovolj čistoče,
po vesti delaš, govoriš.

DOPRINOS VEČNOSTI

Svetlobne žarke sem razgrnil
in videl izza njih oltar,
v njem izpisane besede,
na vrhu se je svetil gral.

Zakrit sem čakal odhod svetlobe,
da ne vidim to, kar ne bi h’tel,
zaslutil sem pomen pisave,
prišel je čas, da se zavem.

Geni so kot klaviatura,
v njih se čuti vse kot ton,
so nosilci dedovanja,
to sem jaz kot božji lon.

Prišel bo čas, da gral napolnim,
s harmonijo genov, ki je še ni,
iz sebe vanj jih bom prenesel,
želeč da v ponos, bi mu bili.

1. NOVEMBER

Kontrasti so me zapolnili
od rojstva so moj del sveta,
v njih iščem vsa pričakovanja,
dobim le to, kar me spozna.

To spoznanje se v moji glavi
ne da ustaliti, je kot meglá,
me vodi nekaj kar začutim,
le kot izkustvena želja.

Zahod nesramno skriva tiste
nemočne, bolne in staré,
ne poznam še sebe kaj naj mislim,
če bi živeli pokraj me..

Vidimo le konec stanja
končano pot vse do grobov,
tam se najdemo včasih,
želeč čim prej od njih domov.

So dežele tam na vzhodu
kjer izkusiš največ te,
smrt koraka tik ob tebi,
a ti imun si za vse.

KRIVE ŽELJE

Prelep šepet sem čul nebeški,
kako spoznati svoj del nebes,
vse kar v duhu se prepleta,
z materialnostjo bila vez.

V prostovoljstvu raste moč gorečna
enako ognju se ves les preda,
prešel bo v drugo dimenzijo,
le pepel se nazaj v drevo poda.

Me življenje strogo poučuje
kaj moram še s seboj storit’,
da bo večina mene prešla
v deželo sanj preko vseh teh sit.

Gravitacija nemilosrčna
ne pusti nikogar, niti prah,
da bi odtrgal se od zemlje,
le čisti duh bo odšel kot dah.

A mi ljudje v tem telesu
razmišljamo kako čim dlje,
bi čuvali magnetno stanje,
da bi ostali večno del zemlje.

USTVARJANJE

V sebi čutim moč divjine
pustih step in divjih rek,
vihravost takšnih želj me mine,
ko me zadene njen pogled.

Srca vseh so moč množine
nudijo nam svojo pot,
združuje nas ta moč bližine,
se obuja radost, vsa brez not.

To je glasba, ki objema
nevidni splet nas obudi,
umirja divjost v mladih letih,
rojeva novi rod ljudi.

OZONSKE LUČI

Ledeniki opazujejo
medplanetarne razdalje,
so nemi piloti zemljine poti,
krmarijo skozi eter s hitrostjo,
ohranjajo moč zaletne moči.

Občutki pogledov so nam enaki,
začetek čustev se začenja pri njih,
oči nas seznanjajo z dušo človeka,
ga pretehtamo kot močen vdih.

Ledeniki so vse slabši piloti
pogled je oslabljen kot pri ljudeh,
uravnavajo se po volji človeka,
in semaforjev ozonskih luči.

JESENSKA

Iz sebe si iztiskam
vse krive strasti,
pripravljam si prostore
za Jezusovo kri.

Stiskam črno grozdje,
odvajam njegov sok,
zamrznem ga v ledu,
naj čaka na obrok.

Za se si pa privoščim
resnično božjo kri,
z njo si uravnavam
svoje miselne poti.

Povsod je važna zmernost
nas čile obdrži,
a v vinu je resnica,
ki prikaže kdo smo mi.

VESOLJE NAS USMERJA

Kam ste misli se izgubile
poduk prihaja, vas je strah,
ste zopet peklu popustile
vohamo žveplen zadah.

Jih poizkušam obuditi
naj mi razjasnijo to
srednji sloj me že obvešča,
denar nam maha v slovo.

Rumena rasa je na poti
pohlep zapada jo živi
umirajo nam vse fabrike,
Evropa čaka in smrči.

Vesolje zopet razporeja
bogastvo tja kjer ga še ni,
trgovina mu pri tem pomaga,
ni jo briga za ljudi.

KRIVULJA ČASA

Le kje je tisto stanje
tisti čut prežet z njim
ostal je sen, spomin teh časov
razblinjen ves, kot nemi dim.

Kot roža se spomin razpira
na tiste lepe sončne dni,
ko sem kot otrok narave
užival mir brez zlih ljudi.

Danes se nemir šopiri
in čudne zveze med ljudmi
z ljubeznijo se posvetujem
kako naj srca oživi.

Poizkuša naj povsod doseči
prebrodit’ zlo nemir,
da ne bo znova se porajal
v vsakem gnezdu le prepir.

O človek ti se več ne vidiš,
niti tega, kar v tebi tli,
kako umirjal boš naravo,
če ne zmoreš sebe, lastno krvi.