poezija

NEBOHOD

Je žvrgolela kot sinička
in s pogledi me ovila,
v povezanosti čustev,
ostal omamljen sem od nje.

V gnezdu njenih prsi,
njenih rok, dotika nog,
se s telesom primaknila
ter brez dvoma me vabila
naj odkrijem tisti del,
ki zame ga je hranila,
v njemu, da bom vse dojel.

Vznesen kar naprej obujam
njen in ona moj ponos,
večkrat najdeva izgovor,
da ohranjava zanos.

Ljubezen se tako rojuje,
le v dajanju sprejemaš vse,
ohranjaš mir in srečo čustvu,
če v njenem srcu najdeš se.

PREBUJANJE

Nobeno oko še ni prodrlo
do duhovnega sveta,
vedno je del zemlje sončen,
da greje kar je božjega.

Priroda je od nekdaj ista,
le človek v umu rad hiti,
pozablja kaj bilo je prvo,
duhovna plat za vse ljudi.

Iz duha si se prebudil
v telesu si na preizkušnji,
le tisti, ki spozna potek,
bo uvidel smisel na tej skušnji.

Daleč pred milijoni let
so vladali tu dinozavri
a danes je že prišel čas,
da se tu in tam nekdo predrami.

Vse od Adamovih časov
do teh let je novi svet
in tudi ta je v povojih,
da boš z duhom božji splet.

Iz trohnobe sadeža
izraste kal življenja,
iz telesa se rojuje,
novi sij ali pot trpljenja.

PRIHAJAJO VALOVI

Kako dolgo se boš strupil
s hrano, zrakom in kemijo,
delaš mučiš se za nekaj,
kar ustvarja hudobijo.

Vsak naj dela to kar hoče,
a ne za to, da si kupuje
nepotrebne si navlake,
in zaradi njih zboluje.

Duhovnost je brezplačna hrana
je bodočnost tistega človeka,
ki se zaveda vsakega koraka
kako oditi čist iz svoj’ga veka.

Zopet izkazuje se resnica,
da človeka v krivi vnemi,
ne bo sodil Bog in Oče,
temveč je sodnik sam sebi.

Tudi ta vek koplje mnogim jamo,
kot je svoj čas Atlantidi,
zavest materialnega pohlepa,
vodi svet k agoniji.

Kdor živi po svoji vesti
njega vodi pot svetlobe,
v srcu nosi luč kristala,
ki ga loči od gnusobe.

IZKUŠNJE

Izkušnje življenja so moja moč
v njih se mi volja zrcali,
prehajajo leta in z njimi moj čas
že trenutek vdiha me svari.

Mladost me obvešča kaj sem lahko
radovednost me vodi v sfere,
kjer se spoznavam kaj bi želel,
a da ne izgubim v sebi moč vere.

Vem, da okolje in samo telo,
je vstop moje duše v pekel,
kjer mi duh odkriva senčne strani
o katerih se nisem izrekel.

Duševno sem z rojstvom peklu predan,
a obenem me vodi ljubezen,
le vest je edina veza z njo,
ki ohranja vrnitev v večnost.

BLODNJE

Me misel z blodnjo okrepi,
ko iščem v sebi novi izraz
okolica tega res ne razume,
ko blodim po sebi in iščem si spas.

To so izkušnje moje glave,
ki delajo zame neki nov svet,
svet ki ga nihče še ne razume
spozna ga le tisti, ki je vanj vpet.

Vse se spreminja le z bolečino
ne želim si jo, ker me jo je strah,
vendar le šok čustvene sile,
premosti človeka v novi čas.

Nekdo ne najde svoje poslanstvo,
ker se od šoka ne prepozna
ta se v svetu zelo težko znajde,
ljubezen naj išče spozna naj ji dah.

Vsi mi doživljamo v močnem stresu
kratke spoje, trmo in strah,
to so trenutki, da se spoznamo,
idejni prebliski ali naš krah.

KO VEST SPREGOVORI

Kot je svetloba vezana s soncem
naj mi duša le živi z vestjo,
če se bo vezala s hladnim umom,
le strah pred smrtjo ji dalo bo telo.

V telo je duša vrojena,
a ne zato, da bi živela zanj,
zakaj bi vezala se s smrtnim grehom
saj sta meso in um rojena zanj.

Na zemlji je dobila novo možnost,
da najde pot do večnostnih razdalj,
kjer je živela pred mnogimi eoni,
le v telesu zve, koliko ji je, do njih še mar.

Ne pomaga nam nihče na naši poti
vsak sam spoznava s časom moč želja,
če v duši biva strah mesa od smrti,
naj ve, da je še daleč od Boga.

Sprehajam se po notranjih planjavah
svojih misli, želj in sanj,
stalna borba najti vrata iz teme,
je v srcu vest, ki polna je duha.

SEBIČNOST

Od otroštva smo sebični
izsiljujemo si pot do hrane,
od rojstva do mladosti
vse bolj zadrte smo narave.

Misliš, da si dober in pravičen
in zopet si nekje sebičen,
v sebi sodiš rad drugačne,
čeprav ne veš zakaj so takšni.

Sebičnost nas prerada vodi
v napačne sodbe in namige,
ki povzročajo navzven zgago,
a mi nedolžni in brezhibni.

Sebičnost, ti izvirni greh
od rojstva si v nas vpet,
nihče ne vidi svoj’ga ega,
čeprav je rojen zaradi njega.