POT
Moj prvi korak
je začetek poti,
poti življenja,
ki mu kraja ni.
Mladost in energija
ne poznata starost,
ona je daleč,
meglena kot noč.
In vendarle korak
po poti gre,
po svoji orbiti
do začetnega dne.
Ju misel objame
se poslovi,
duši zaželi
vse naj v večnosti.
Kaj bom odnesel
v to večnost s seboj,
razmišljam koračim,
brezciljno nocoj.
ODLOČITEV
Prebudil sem se iz kome
mojih misli težkih sanj,
vse so me prepričevale
naj ostanem z njimi tam.
Tam nekje na drugi strani
nisem našel nje,
radi želje po ljubezni,
le po njej sem čutil slo.
Vrnil sem se med zemljane,
da si čustva oživim,
tam so končna vsa želenja,
le tu se ljubiti učim.
Obe strani sta polni žara
le pripravljen moraš bit,
da bi tam ostal brez žene,
tega si ne dovolim.
LJUBI BLJIŽNEGA
Življenje teče, je večnost obstoja,
se obenem spreminja, kot noč in dan,
sedim v cerkvi, ter si razmišljam
kaj vse se prepleta, v mislih nam.
V njeni tišini krožijo med nami
izdihnjene želje, vseh nas ljudi,
poslikani oboki, z nebom na vrhu,
le tja se prisotnim najmanj mudi.
V tem svetem kraju so tudi vzdihi,
tistih manj vernih neuslišanih duš,
potikajo se, še željni skušnjave,
želeč, da prevzame, nekdo njihov križ.
Večina moli k Jezusu zase,
od pogledov prestreljen, nemočen visi,
vsak Ga po svoje, grabi le zase,
naj ga na zemlji, čim dalj pusti.
MOJE OKOSTJE
Razgrnil grob sem svojega telesa,
ki mi ga je san razkril,
prav tu pred mnogimi stoletji
z valovi sem se, zaman boril.
Veter mi hladi vročico,
dež izpira grenko sol,
ki se je iz solz budila,
najdem, čutim grob in bol.
Niti dež še manj vetrovi
mi niso mirili srca,
buljim v okostje svoje,
čutim, to je njih želja.
Raznolika so spoznanja,
odkritja so vsem božji dar,
vsak najde tisto, kar ga išče,
dal sem sebi, sebe v dar.