VESOLJE NAS USMERJA
Kam ste misli se izgubile
poduk prihaja, vas je strah,
ste zopet peklu popustile
vohamo žveplen zadah.
Jih poizkušam obuditi
naj mi razjasnijo to
srednji sloj me že obvešča,
denar nam maha v slovo.
Rumena rasa je na poti
pohlep zapada jo živi
umirajo nam vse fabrike,
Evropa čaka in smrči.
Vesolje zopet razporeja
bogastvo tja kjer ga še ni,
trgovina mu pri tem pomaga,
ni jo briga za ljudi.
NOTRANJI ZVONOVI
Vrnila se je iz svoje službe
v gneči in delu ji dan je prešel,
sprejela jo je mračna praznina,
osamljénih tišina in stari gnev.
Vključila si je vse pripomočke,
da razgrne z glasbo žalostni vel ,
ekran osvetljuje druge domove,
le v njenem se čuti prazni odsev.
Prav bala se je zazreti vase
pokazati svoji resnici kdo je,
njena osama jo redno spominja
jokavem zvonu prazne cerkve.
Dušno hotenje, nebeško mogočno
le v samoti se zlahka razpre,
ona nevedna, še vsa posvetna
ne razume zvonjenja samote za se.
GORJE TISTIM…
O, ta naš vesoljni svet
podložen tisočim besedam,
ki nam ubijajo zavest,
že dolgo jim več ne nasedam.
Svet res ne pozna miru
niti spokojne resnice,
odkoder prava moč kipi,
beseda nje je božje lice.
Namesto sevanja srca
um nas vodi do malikov,
ki se postavljajo kot vzor,
namesto vestí, je vse več svetnikov.
Gorje tistim, ki sočloveka
postavljajo na božji tron,
s tem izgubljajo svoj cilj,
prepuščajoč mu lastno dušo.
TRPLJENJE
V očeh ji videti je žalost
gube mokre od solza,
vsa sklonjena v sebi
je ostala sama brez moža.
Zakaj prav zdaj, ko bi živela
najlepša leta starih dni,
ko sta vse si priskrbela
za svoje izmučene kosti.
Trpljenje vseh ima besedo
to je zapoved iz neba,
do zdaj ni znala se spoznati,
živela je le za moža.
Njeno telo,vesolje v malem
v katerem njena večnost bdi,
božja iskra ji razkriva,
moraš se osamosvojiti.
SAM SEBI SEM NEVAREN
Veter, dež, vihar in toča
so čistilci našega ozračja,
tudi moja vest me čisti,
od naplavljenega dračja.
Le en obraz hočem imeti,
ki naj ovenčal večnost bi obstoja,
v katerem bom enak enakim,
neoseben, kot je vseh nas pot razvoja.
Kdor se sproti ne ureja
pred svojo krivdo ni več varen,
človek ti, enkratno bitje,
sebi si najbolj nevaren.
V knjigo življenja si vpisuješ,
občutke misli in dejanja
kdo ti bo nesnago čistil,
če ne sam za vzroke stanja.
EHO…
Nisem še videl izraz njenega lica
niti čul nisem zven njenih besed,
nisem še čutil trepet svojega srca,
kaj šele slutil, da bom z njo ujet.
To vsak doživlja za časa življenja
čaka, vzdihuje za kristalom moči,
ve, da bo prišel drugi pol njega,
prelevila se bosta v del večnosti.
Kdor nosi v sebi esenco želenja
postal bo magnet sličnih želja,
jih bo prebiral kot liste v knjigi,
a le ena prevzela ga bo vsa.
Tisti, ki imajo v sebi le sebe
v njih ni občutka za nežnost duha
tisti, ki nimajo v sebi nič sebe,
ne znajo ujeti impulz drugega.
RAZUMEVAJOČA
Odgrnil sem zaveso želj
zagledal mnoštvo poželenj,
vabile so me z očmi
naj jih moškôst zadovolji.
Potrebe so bile velike,
klici nemi, na pomoč
a jaz sem videl samo eno,
ki je ihtela že vso noč.
Primaknil sem zdravilca bliže
olajšanje ji je prišlo,
prijela si ga je po božje
dovolila, da umiri slo.
Krik drugih čul sem v bližini,
ki so bile potrebne bolj,
a jaz na odru poželenja
le eno spravil sem v molk.
Zbudilo znano me sopenje
nad sabo vidim drage lik,
spregledala je moje more,
si v oskrbo vzela sen in mik.