poezija

DLAN

Pri rokovanju sva se spoznala
v moji se znašla je njena dlan,
naenkrat sem v sebi do nje začutil
čustvo želenja in skritih sanj.

Dlani sta si v trenutku izrekli,
kar ne bi zmoglo mnogo besed,
saj skrivnost notránjih občutkov
urejuje, določa med nama red.

Sedanjost je mogočen trenutek
on odloča prihodnost za vse,
s pogledom sva si potrdila,
dlan je res senzor, ki vse pove.

Prvi dotik je dotik resnice
poveže srci ali ne,
lahko se zloba z zlobo najde,
o vsem odloča vsak le zase.

NISEM EDINI

Vesolje se vame v slapu preliva
nešteto občutij pritiska na me,
a jaz nemočen poslušen vsemu,
postajam vse drugo, samo človek ne.

Nisem edini, vsi smo vpleteni
enaki med sabo krivih želja,
mnogi med nami tegá ne priznajo,
zato jim usoda miru ne da.

Kaj delaš misel, poslanka človeštva
zakaj ne razkriješ vse svojih moči,
si končno spoznala kdo naj te vodi,
čakaš da vest te vso obudi.

Kdor se sestavi iz iskre nebeške
ta spoji sebe z esenco Boga,
um le pomaga k temu spoznanju,
le tako se bom rešil svoj’ga pekla.

RESNICE ŽIVLJENJA

Preživljal je svoje dneve
odmaknjen od vseh ljudi,
želel si je le z naravo
ohranjati svoje moči.

Zgodilo se je mladi ženi
željni pohoda, novih poti
s psom se je podala
po brežinah rečnih krivin.

Spodrsnilo ji je na obrežju
si zvila je gleženj hudo
in njen ljub spremljevalec,
je oddrvel po nekoga za njo.

Pritekel k njemu vabeč ga
naj mu h globeli sledi,
njegov izostreni občutek
po kretnjah je znal kaj želi.

Pripeljal jo je k sebi sluteč,
kot da sta dobila vabilo,
združil ju je njun Bog,
da si ustvarita željno družino.

SAN MLADOSTNIKA

O ti vest, moč mojega si bitja
kje si bila v grešnem času,
ko sem z lažjo zavajal srca,
ki so sledila slepo očarljivem glasu.

Po vsakem grehu je spoznanje kasno
poslušnost strasti je sprevrženo dejanje,
le ljubezen to početje zaustavi,
zakaj, da mlado srce še očarano krvávi.

Premnogo žen pohotnih vseh starosti
lahko poučile bi to víhravost mladôsti,
umirjale bi strast nepotešeno,
dobile bi nje moč, enako zaželeno.

BOŽJI KLAS

Kogar ni ljubezen vzgojila
odtujen v svojem svetu ždi,
na obronku išče koščke sebe,
z enakimi sovraštvo si goji.

Prisluhnem umu takega človeka,
ki ne razume srečo med ljudmi
zašel na pot je tistih brez vsega,
le sovraštvo do drugačnih ga živi.

Tudi on želel bi bit’ srečnež
zanaša se na svojo temno stran,
tam ni ljubezni ali čustvovanja,
le boj za mesto, biti prepoznan.

Samoprenova v takšnem telesu
je zahtevna, potrebuje čas,
ljubezen je edino sredstvo,
ki ga spremeni v božji klas.

CELICA

Vsi smo enaki, obenem različni
smo mala vesolja ovita s seboj
in zopet med nami je vsa lepota,
vsak je celina, si išče obstoj.

Nevidna celica med milijoni
v meni deluje in me živi,
kriva misel jo že vznemirja,
a moj vdih jo bodri in vedri.

Ne zaveda se mene, zasebno deluje
in vendarle jaz sem večnost za njo,
če ne proizvajam energije ljubezni,
se spoznava z resnico, z belo smrtjo.

Smisel življenja je potovanje,
soodvisnost potuje v novi čas,
vsak si ustvarja večnost iz sebe
celica mala bom Bogu jaz.

JAKOBOVA LESTEV

Nepremagljiva želja me goni
v spoznavi onkraja, da me osreči,
religije sveta nudijo vizije
kdaj in kako naj se to zgodi.

Korenina vseh nas je ogromno vesolje,
a jaz sem eden od mnogih njen list
nosim polno neznank pri iskanju
osnova te sreče je, res sem njen list.

Iz samotnih razmišljanj občutki vihrajo
kot gejzirji vročih globinskih moči,
v raznih podobah se Bog razodeva,
različno vsak vidi neskončnost z očmi.

Človek za časa svoj’ga življenja
bi rad dožível nevidno stran,
Jakob je rabil lestve do neba,
da bi preživel z Bogom en san.

Vsakega nosi premočno želenje
doživeti končno videnja dan
eno je jasno, v to silno verjamem,
le spremeniti se moram v sebi prej sam.

TELO, MOJE VESOLJE

Pred rojstvom so pripravljeni načrti
ne spreminjaj jih v svoji pameti
odzivi, to so tvoji kažipoti,
a z njimi čas, ki ga ustvarja kri.

Mnogi zaprejo srce za zapahe
izkrivili so želje svojih stanj,
poslušajo le Ego svoj’ga uma,
a tam ni sočutja, še manj sanj.

Nihče ni rojen, da si polni malhe
pomembnejši je vzrok zakaj živiš,
spoznati moraš sebe kot celoto,
le tako svoje vesolje osrečiš.

ZAKON IN VEST

Občutki so moje priče,
da vera v srcu živi
v mislih poraja se nada
pomaga urediti skrbi.

Vest naj nam bo zakon
z njo prepoznam svojo laž,
iz resnice življenje povežem
spoznavam si čas in svoj jaz.

Tisti ki pišejo zakon
življenje jim je brez vesti,
z uredbami in paragrafi
usmerjajo moč nad ljudmi.

Zakon je mrtva beseda
spreminja svobodo v strah,
a jaz bi rad šel po poti,
ki jo utira moj dah.