UMOVANJE
Moja misel je vesolje,
dobro vem koliko znam
toliko se lahko razširim,
obenem tudi rad kaj dam.
Tako si ravnovesje ustvarjam
v tišini dušnih res,
telo je končni del spoznanja
v njem je vse ljubezen, bes.
Oči mi kažejo prostranstva,
noč nešteto daljnih zvezd,
a jaz zaznavam le ljubezen
v breztežnosti in vest.
Ustvarjam si nevidna krila
z njimi bom postal lebdeč,
moje misli me hrabrijo,
telo ti bo takrat odveč.
VRTINEC
So rime me vodile
v svoj besedni dom
vsaka me kot žarek
osvesti kakor grom,
a jaz jih zasledujem
vpijam z očmi,
so močne in hranljive,
žive za hude dni,
ohranjene v srcu
zbudijo, zadone
združujejo tokove,
kot veter vzvalove,
spremenijo me v vrtinec
poganjajoč navzgor
sem čuten, enak glasbi
o rima, moj mentor.
Tisti ki netijo
zlobo med ljudmi,
ne morejo doseči
spirale večnosti.
KONČNA RESNICA
Izhajamo iz daljnih krajev
o njih mi slutnja govori,
ozvezdja so predsobe raja
tja se želimo vrniti.
Tiha vest nas ohrabruje
kako naj živimo med ljudmi,
razkrije naj vsak svojo dušo,
le tako se plemeni.
Telo razkriva vsa hotenja
logos bije končni boj,
vest me čisti in ureja
ljubezen spaja sloj po sloj.
V duši je vsa vsebina
v njej je shranjen ves moj jaz,
lajšam jo in se pripravljam
spoznati pravi svoj obraz.
IDEJE
Neskončnost nepojmljivih pojmov
kot nevidni prah povsod lebdi,
ko jih z ljubeznijo osvetliš,
iz njih življenje vzkipi.
Specifike so raznovrstne
od molekul do idej,
le čista volja zna privleči
kot roža vonj iz zvezd doslej.
Kakšno luč v sebi nosiš
takšno ljubezen razplamtiš,
bolj bo slična božjim željam
blagoslov neba dobiš.
Oživljal boš nedoživeto
iz kamnin duhovni svet,
povsod otopil boš trdoto
zamrznjenih vesoljnih ved.
NOČNE MORE
Prehitevam svoje sladke sanje
resnica mi jih poglobi,
s perutmi zaprhuta angel,
na mečih ženska mi sedi.
Prepustil sem se ljubkovanju
v objemu strasti njenih rok,
mi lice vso se pogreznilo,
v reži dveh drhtečih žog.
Me stisnila močno je k sebi,
da nisem mogel dihati,
brez sape nos v balonih belih,
se je pričel odmikati.
Prav zdaj, ko željo izpolnjujem
bi hotel vdihniti še zrak,
le kaj bo mislila o meni,
da sem slabič in hkrati mlak.
Iz tegob me žena je rešila,
ko hropel sem v blazino vpet,
jo potegnila je stran od mene,
oddahnil sem se tih in bled.
MOŠKA GREŠNOST
Močno željo sem izdahnil,
prešla v tvoje je srce,
kjer lebdela je svetloba,
ojačala jo moja je.
Topli žarek, delček sonca
v njemu je svetlobna moč,
moje čustvo iz ljubezni,
oplaja te, ko sem navzoč.
Tako sprostil sem iz telesa
čistočo mojega duha,
ki najde pot kot sončni žarek,
globino tvojega neba.
Vpijam zdaj odseve tvoje
zasledim svetlikanja v očeh,
s pogledom vračaš moje žarke,
niso več začetni greh.
POT DO SVOJIH NEBES
Moje življenje je božja ljubezen,
mi daje osnovo in smisel vsega
v meni poraja prav tisto bistvo,
ki hrani in živi Vsevišnjega.
Kdor bo iz sebe prišel do zaključka
zakaj je namenjen mu zemeljski čas,
ne bo šel v vojne, poslušno al’ željno,
oblikoval si bo raje iz vesti svoj jaz.
Glasba, ljubezen, narava in vino
so ogledala, stanje duha,
le glej svoj odsev v mimoidočih
in našel boš pot do svoj’ga neba.
Tisoče let se je obrnilo
človeštvo se sebe še ne zave,
da z lastno voljo in željo ljubezni,
korak v brezčasje se šele prične.