poezija

ZAUPNOST

Odvrgel sem vile, lopato, vrvi
za menoj so ostali vsi žulji, skrbi
prerasel sem prag zaostalih vizij,
me ljubezen peljala je med ljudi.

Med njimi bilo je dekle mojih let
našla je mene, a jaz novi svet,
naučil se od nje sem kako se živi,
če ljubezen povežeš v rožasti plet.

Ne vidiš tegob brezplodnih dni
v tebi je zarja, ki stalno žari,
čeprav je na dlani še kakšen žulj,
ga njena roka prenese v mulj.

Zaupnost je veza, ki nas bodri
je edina resnica, ki čustva goji,
kdor sam sebe gleda, vidi le to,
da vile, lopate, vrv kličejo.

NADZEMELJSKA ČUSTVA

Ko naju odročna divjina objame
razpre se širina tvoj’ga srca,
čutim drhtečo lepoto siline
v njej se ves smisel življenja zazna.

Sprejemam vase tvoja hotenja
celôst mojega bitja se ti preda,
raj, samo raj se iz tega poraja,
milina in nežnost telo razcefra.

Razsvetljuješ iz sebe moje globine
tiste globine, čakajoče na te,
v njih se nahaja ogenj hotenja
s teboj biti eno je zakon za me.

Doživeti nebeško čistočo na zemlji,
je spoj dveh duhovno želečih si zvez,
telo postaja kot neka ovira,
da bi lažje sprostila notranji jez.

DUŠA

Živim, jaz duša v brezčasju,
v večnosti sedanjika
v telo vlagam svoje bistvo,
preko njega odmev in klic pekla.

On je antena moje biti
obvešča me kaj je to čas,
po njemu sklepam kdaj oditi,
da ne bi uničil me kot plaz.

V snu telesa se rad vračam
v svoj breztelesni hram,
tam izmenjam si izkustva,
jih um zazna kot rajski san.

Naj le uživa v lepoti,
na zemlji takšne ne dobi
saj vem, da to telo žalosti,
korak s časom mu hromi.

A jaz duša, vedno slajša
izčrpal v njem sem vse moči,
ostalo bo od njega malo,
le kost bo sled mojih moči.

PEŠČENI RAJ

Prikradla si se mi v srce,
ko z boki si spregovorila
lahkota tvoja do neba,
me kot nevidna svila je ovila.

Ne bom pozabil tvoj pogled
saj sem v njem se utopil,
hipnotično sem ti sledil,
vedoč kako sem še ranljiv.

Odšel sem tja v tvoje kraje,
da vidim Keopsa in piramide
prišel nazaj kot prazen list
prepoln ljubezni in fluida.

Premnogi so nekje ostali
so pomníki naših krajev,
priklenil jih je en sam pogled,
na hod deklet peščenih gajev.

M0ST

Hodim skozi čas
po nevidni ozki brvi,
na desni in na levi strani
same želje, v moji krvi.

Kar pet tipalk od vida dalje
preizkuša vest me preko njih
kako bom zmogel razna hotenja
uskladiti si, kot pesnik stih.

To so same energije
hočejo se vame vpet
od hrane, jeze, vse do mika,
prepolne sladkih so besed.

Premetavam silnice v sebi
energije raznih h’tenj
vnašam in izganjam sile,
vedoč, da čas ne čaka mnenj.

Starost življenja je dosežek,
če sta ljubezen in modrost
prevzela tista srednja leta,
a pod nogámi je vest most.

NJENO IME

Njeno ime sem izgovoril
nihaji glasu so zaživeli,
zadeli globine so mojega bistva
občutki zavesti so vzdrhteli.

Kot nežna glasba, ki se vate utopi
mravljici na koži te prepojé
iz teh tresljajev se misel rodi
srcė zatrepeče, zaljubljen sem še.

Ton njen’ga imena rad izpove
katero od čustev si še obudim,
v njih se resnica vsa razdani
ali jo ljubim ali želim.

Dušni ovoji so mi presvetljeni
naklonjenost, strpnost v meni živi,
odmev mi je jasno vse izpovedal,
v meni sebične lažnosti ni.

NJENA ČISTOČA

Ljubezen me je vodila
v globine njenega srca
iskal v njej sem svoj odmev
a čul sem sina božjega.

Borit bi moral se za njo
prevladat moč njenih meja,
ji dati piti iz srca
medico njenega Boga.

Zavedel sem se te moči
o kom ji mladost govori
naj kal Boga me omreži,
da bi dosegel te moči.

SPOZNANJE

Jo v sebi sem nagovoril
želja k njej je odhitela,
ni vedela kaj se godi
s pogledi sva se razumela.

Višja sfera urejuje vse
tudi naju je povezovala,
moral sem ji pomagati,
ob zdrsu blizu je pristala.

Objel koleno sem z dlanmi
v želji, da ji bol odpravim
v času božjih teh hranil
ljubezen moja jo ozdravi.

Osvestil me je njen drget
prisilil naju je k dejanju
popustila sva nebeški moči
še zdaj se čuvava v tem stanju.

Umirja naju blagoslov
druži z nama se najraje
v odnosu ustvarjava ljubezen,
a ona vrača nudi daje.

DISONANSE

Vračam se v pred čas vseh rojstev,
v tista razdobja, ko še ni bilo let,
v čas, ko je v vseh nas isti Bog oče
ustvarjal osnove za naš skelet.

Me sedanjost preverja in pričakuje
kako delujem in kam hitim,
a jaz iščem sebe, le svoje bistvo
čistim svoj tempelj, obenem molim.

Moja molitev je malo drugačna
to so občutki do soljudi,
jih moram zaznati in razumeti
zakaj so drugačni od mene vsi.

Na zunaj sem isti med njimi kot tipka,
ki je osnova klavirskih strun,
le z bitji ostalih, na ljubem tem svetu
ustvarjam ubranost in skladen razum.

Usklajam tone in iščem sozvočja,
umirjam trme, ki še ne vedo,
da so kot otroci v razvojni dobi
napenjajo strune, za vse nas slabo.