poezija

BREZTELESNOST V TELESU

Neskončno želenj vsega človeštva
sloni le v končni želji za tem,
da najde si pot do odrešenja
v sodbi telesa je ujet naš problem.

Sanje vznesenja so vse breztelesne
umetnik ob končnem izdelku lebdi,
v teh trenutkih so čustva brezmejna
v navdihu telesne prisotnosti ni.

Kot Bog, ki iz sebe ustvarja vso večnost,
ustvarjaš iz sebe ti človek strasti
orodje telo je in tudi misli,
a ideja v čistoči srca ti leži.

Notranjo popolnost življenja ne nosiš,
a ustvarjena dela so božje sledi,
zato si mu blizu v takšnih trenutkih
ne dopusti telesu, da te zaslepi.

JESENSKO JUTRO

V jutranjem mraku
me korak je peljal
po poti širne narave,
nebeški vzhod je škrlatno sijal
ob žvrgolenju vseh ptic z željo,
da vidimo vsi gospodarja neba,
ki oživlja prelepo nam srenjo.

Vrhovi gora so sprejeli lesket
meglica se od njih je drobila,
svetloba ji je posrebrila odsev
na jug jata ptic je zavila.

Vso to lepoto moje telo
občuduje in se ji klanja,
modrina neba mi šepeta
to vzhičenje ti duša oznanja.

NIHČE NI POBEGNIL RESNICI

Nikomur nisem podložen
mislim, kar dan zapove
moj čas se v srcu odvija
želim, da se vsak to zave.

Ne vtikam se kjer mi ni treba
opazujem ljudi s strani
prenašam nepravdo z mirom.
čeravno me to žalosti.

Lahkovernost je mnogih odlika
pozornosti ni med ljudmi,
prerado dobrota pozabi,
so tudi dvonožne zveri.

Opozorila vsak ne dojame
pohlep se z denarjem krepi,
opazujem vsa ta početja,
vsak tak ost zase ostri.

Nihče ni pobegnil resnici,
če z umom ustvarja gorje,
podjarmlja dobroto človeštva
ista ost mu življenje zatre.

ŽALOST VATE SE UZRE

Bled obraz se je prikazal
tik pred mojimi očmi,
ko sem vozil se v tramvaju
stoječ v gneči med ljudmi.

Gledala sva se v čudu
kot da stara znanca sva,
nisem mogel iz spomina,
priklicati možakarja.

On se prvi je nasmehnil
in izrekel je ime,
me spomnílo je na čase,
ko sem spoznal svoje dekle.

V pogovoru se je zanimal
le za njo in s kom je zdaj,
če je srečna ali zdrava,
rekel sem, da je moj raj.

Zatemnilo mu je lice
začutil sem njegovo bol,
zaljubljen še v mojo ženo
je živel zgubljen kot vol.

Mi dalo misliti je srce
kako različni smo ljudje,
če ni volje, moč želenja,
žalost vate se uzre.

VSEVIŠNJI

Nemir se me je oprijel
notranjost mi vse bolj trepeče,
ne znam ugnati stresni zlom
prebada mi srce boleče.

Mala misel, le preblisk
na dogodek moj nesrečni,
prevzame moč nad moj obstoj,
odmakne iz mene se Vsevišnji.

Kje je volja tista moč,
ki me drugače vsega oživlja,
zakaj dopuščam, da moj mir
prevzame kruta moč nasilja.

Biti od tegá močnejši
odgnati moč nevidnih sten,
ki vznemirijo ritem ožilja
in me spreminjajo v plen.

Nisem osamljen v tej borbi
zato živim, da si dokažem
kako naj povrnem se v mir
z njim vrne se vame Vsevišnji.

DELNE DUŠE

Duše so vse samorastne
zavedajo se svojih stanj,
zato prihajajo na zemljo,
v telesu žele priznanj.

Tu na tej živahni obli
delnih duš je na pretek,
to so moči mrtvih bitij,
čakajoč svoj tok, nov vek.

Če je v meni slo po ženi
se iste zberejo na ta magnet
trenutno vtisnejo se vame,
ker sem le njim razkril svoj svet.

Poželenje in karakter
je odvisen od želja,
s hotenjem jih sprejemam
vest odloča, kje je meja.

Le to nam vso življenje nudi
situacije nas vse uče,
kakšne bomo delne duše
sprejeli vase ali ne.

Povsod so zanke in ljubezen,
povsod nevidne so moči
a jaz iz dneva v dan izbiram,
le te, ki vest jih dodeli.