poezija

PREKRŠENA ZAVEZA

Z besedo in dejanjem
je omrežil ji srce
ni dopustil da bi trezno
razmislila še kakšen je.

Kot oblak jo je nosilo
iznad zemlje, iznad tleh,
saj ni vedela v življenju
kaj pomeni za njo greh.

Čez en čas, mogoče leto
razprle so se ji oči,
tiste notranje skeleče,
spoznala je kako boli.

Zaman je jok in gnev v njej
hotel ji lajšati noči,
odločila se je trdno,
izbrala zadnji bo meni.

Ne morem dati vam gospa,
ubila boste s tem moža,
pod nos porinila mu foto,
kako se njegova ženica,
poriva vsa prepotena.

Joj, gospa oprostite mi,
nisem videl vaš recept,
brezplačno vam vse uredim,
ta ne bo več puščal slin.

NAPREZANJE

Mesnina me je vsegá pobila,
ko brez potrebe rinil sem v breg
zadihan ves kot staríkava kobila
opomnil me na to je tek.

Tako je to, če si se odločil
teči nekam, da dosežeš cilj
telo te pa po svoje svari,
normalno dihal boš le nekaj milj.

Zakaj jaz norec se naprezam,
saj bi lahko počasi se podil,
bil bi telesu in duši bolj ustrezen
ne bi se v vetru in hladu potil.

Vsaki dan me razveseljuje
iti po gozdnem mahu in poteh
misel se od nemira razvezuje
tak slog življenja za mene res ni greh.

Vsi, ki radi ciljev so v stresu
uničujejo srce si in telo,
stara leta težkó da doživijo,
šele z boleznijo se tega zavedo.

SMRT JE KONEC SANJ IZLETA

Telo vsebožje vidne veličine
sestavlja ga prav vso vesolje
sedem centrov neizmernega telesa
združuje moč Njegove volje.

Učimo se z lastno željo
ujeti z Njim se v svobodi,
ko bo dosegla duša čistost
ji bo dopuščeno, da druge vodi.

Zemlja je zmes dveh kontrastov
pekel z rajem se prepleta,
življenje tu je iluzija
smrt je konec sanj izleta.

Dar nebeški je različnost
rastemo kot celice nečesa,
ustvarjamo iz sebe večnost,
bodoči del vsebožjega telesa.

VZAJEMNOST

V soodvisnosti živimo
mladi in odrasli svet,
stari mlade naj učimo,
kako je človek z dušo vpet.

Tako se dviga vsem spoznanje,
da ne pozabimo vsi,
od nekod smo vsi prispeli,
na zemlji so le šolske dni.

Tudi tam odkod smo prišli
čaka nas nešteto duš,
ki po svoje še neuke
odvisne so na naš poduk.

Soodvisnost je premočna,
da bi zase vsak živel,
če delal bi kar um ti hoče,
prehitro se boš sam preklel.

Na stara leta bi vsak želel
vrniti se kjer je rojen,
tudi duša bi hotela
začutiti od zvezd objem.

Vse kar delam si po vesti
isto bom doživljal tam,
če bo zmožna moja duša
vrniti se nazaj v hram.

ISKANJE

V iskanju poti do tvojih razmišljanj
mislim in pišem kratke vezi,
one budijo v tebi občutja
obenem gladijo med nama čeri.

Malo jih čuje bol tistih krikov,
ki utopljeni med nami leže
ostajamo nemi nemočni otroci
ne znamo prisluhniti bolu drugje.

Čudovita odkritja nam nudi narava
skrivnost teh lepot se nam v duši razpre,
a nočemo čuti, še manj razumeti
da človek človeku pomeni vse.

Beseda je moč, je posebna veščina
oznanja življenje, je OM iz neba,
prišla je v nas, da spoznamo ljubezen,
ki nas poraja in nam vse da.

IŠČEM SE

Kje je moja volja
v njej vse sanje in želje
ne upiram se jaz nebu,
hočem del ga le zase.

Že otrok želi zasebnost
v svoji sobi izza vrat
stalni ga nadzor ubija
posebno če ima se rad.

Ta privatnost res oživlja
daje duši več moči
zavest je krepka, saj odloča
kakšno življenje naj živi.

Silno močna je ta želja
ohraniti se od vseh,
ne dopustiti razbiti
svojo trdnost na teh tleh.

Vsakdo nosi nekaj v sebi
prav zato se je rodil,
da odkrije kaj je njemu
z rojstvom duh mu izročil.

Kaj je to kar nosiš v sebi
novo čustvo, dana moč,
če ne veš si jo razkriti,
postaneš drugim nemogoč.

SNIDENJE

Po petih desetletjih
sem vrnil se v kraj
kjer so otroška leta
mi dala to, kar čutim zdaj.

Pogled na ista lica
in ta izgled, ki nas krasi
spremembe so, priznam očitne,
a pogled nam rad še zaiskri.

Obujanje spominov
iz daljnih rosnih let
oživeli smo v sebi
objemajoč se vsi povprek.

Med nami ni bilo ozadja
prestari vsi smo že bili
v zraku je živelo dejstvo
resnično smo uživali.

Zgodbe časa in usode
so bile kot neki dar
tisti žar iskrenih misli
predal je vsak vsem na oltar.

Doživljal sem enkratno dejstvo
občutje, kot se izpoveš,
vsako srce tu med nami
je našlo mir v mislih vseh.

Telo in razum je lestev nebeška,
a prečka do prečke so želje peklenske

Med peklom in rajem so močne vezi
to malokdo čuti, ker z njima živi
vest vsakomur pot je v rajske vrhove,
a želje telesne v posvetne valove.

Največji prijatelj je tvoj razum
in ni ga nasveta kot lasten um,
zaupanje v njega je neomajno
samo on te vodi v bogato gmajno.

S to miselnostjo je vsak vzgojen
Posebno, če je s kakšnim talentom rojen.
Tisti moment, ko čuti to moč
pridobi iz pekla posebno pomoč.

K njemu v službo pridrvita kar dva,
da oživi se v glavi vzvišenost vsa.
Samoljubje se ga močno oprime,
a škodoželjnost ga od boljših odrine.

Kar nekaj peklenščkov ga obdeluje
in sili da se s svetom vse bolj spogleduje
moč blišča počasi prekriva mu vest,
a dušo je odrinil v lastni arest.

Kmalu prepustil razumu je moč
čutnost, prijetnost prevzela je noč.
Dan je za spanje, za pridobitev moči,
da lažje obvlada nočne strasti.

Ples pekla telesu vse bolj škoduje,
dokler ga bolezen ne zaznamuje.
Vse bolj dviguje oči do neba
naj reši ga vendarle Bog tega zla.

Spoznal je v sebi moč silnic zla,
talent mu je dan bil da se spozna,
izpit lastne duše ni naredil
v drugem življenju ga znoj bo redil.