poezija

NAJKRAJŠI DAN

Letni časi hitijo skozi mene
bistrijo dušo mi in moj razum
od rojstva z njimi sem v povezavi
a zdaj poslavlja se telo in moj pogum.

Čujem žalostni šelest vejevja
barva listja v zlatu se krasi,
a jaz ležim in vidim le praznino,
vpijam dan, najkrajši vseh noči.

Narava vsa prehaja k počitku
telo razume te jesenske dni
iz srca žalost me vsegá preplavi
solza se v bori lica ugnezdi.

Edino duša tiho mi šepeče
tudi ti živel si kot drevo
močan v sebi plodove si podarjal,
a zdaj je čas za zbogom in slovo.

V sobi se je zaustavil zadnji žarek
se ujela moja duša je na njem
pustila je telesu vso preteklost
odšla z njim je soncu v objem.

VOJNA

Preko planin, naravnih meja
me je ponesla želja,
da videl bi svet
še neznanih polja,
ki so še last same sebe.
Sem povsod srečeval
življenjsko radost
široko brezkrajno slavo
v tišino ujet
ta sklad večnih let
sprejel me je v povezavo.
V duši sem slišal
svoj notranji glas,
ki me je vabil na proslavo
le naj zaužijem
vse kar ozrem,
saj dolgo ne bom več z naravo.

Od nekod priletel
je smrtni strel
vzel mi je srečo
in telo vso krvavo.

LE RAJ JE V RAJU

Utopija so nebesa
niti raja ni nikjer
za lene lažni sta besedi
izmislil ju za nas je kler.

In če v sveti tej besedi
spoznaš resnico od Boga
pride k tebi po ljubezni
raj nebeški iz srca.

Človek srečen v nesreči,
ko mora sam odločati
kako naj raj ustvari v sebi,
da ga zlo ne prehiti.

Z ljubeznijo mladost ovita
od rojstva vse do teh noči,
ko spoznal sem v sebi dejstvo
kako ustvarjat rajske dni.

Od zdaj oddajam iz sebe žarke
žarke sonca na vse strani
ljubezen širim vso iz sebe
kot opomin za nas ljudi.

Na soncu je moč videti
radost kipenja božjih sil
z ljubeznijo nas hranijo
da ne bi ostali spet brez kril.

MIK TELESA

Nad me se je ujela žalost
v zbegani samoti,
ko hodil sem kot morje ravni
neutrjeni nevidni poti.

Takšen sen me je obsedal
nekaj dolgih mračnih dni
kaj le hoče mi s tem reči
si nisem znal razjasniti.

Na dosegu roke evangelij
knjiga zveze do neba
razprem stranice kar na dlani
prikaže se naslovnica.

Mik, da zapoved bi prekršil
mora v meni obstajati
on je silnica v telesu,
želel bi dušo uspavati.

Mi naenkrat misel plane
telo v meni vse želi
iz zapovedi rojena volja
vsega mu ne dovoli.

Ta ravnina, pot nevidna
to sem jaz v zadnjih dneh,
ko pomišljam več kot smel bi
nekaj kar smrdi na greh.

NEVŠEČNE GLOBINE

Ne bom si oprostil
tiste noči,
ko gledal sem tebe
izpod oči
si slačila zadnje
delčke s sebe
tvoja figura
še v meni gori
oživlja mi srce
ki govori,
da vzamem si tebe,
tvoje telo,
ki se je meni, ponujalo
a spoštovanje, do tvojega duhá
tvoje miline
segajoče do neba,
je zavrlo moje telesne moči
ni dano bilo mi
ustreči ti.
Začutil sem v sebi
te kot boginjo
pre zala, premočna
za moje telo
spoštovanje do tebe
je bilo premočno
a telesna spojitev,
skrunitev zame
takšna občutja
si vlila vame.
Takrat razumel me nebi nihče
mislila si, da privlačnosti ni
odprla si vrata
me potisnila ven
za tebe ostal sem
le fant še zelen.