poezija

DUHOVI NARAVE

Lepota narave
se v očeh mi krepi
prelepi predeli
so strast za oči,
ne maram zastranjen
izumetničeni kič
napada umetnost
deluje kot bič.
Razumem dejanja
vzroke tega,
brezvesten človek
je zmožen vsega,
a jaz le v naravi
želim si odsev
tisti bogati
božji odmev,
v katerem se čuti
kdo nas živi
mene – prirodo
za duhovnost skrbi.
Izumetničeni kič
se vse bolj budi
ubija lepoto
vsem se smeji
tajfuni so kiparji
drugačnih želja
uprizarjajo slike
novega sveta.
Duhovi lepote
ne zmorejo več,
prevladati krivce
največjih nesreč.

ANGELSKI ŠEPET

Telo bi stalno me slepilo
zapeljevalo bi me v strast,
a jaz s platonskim nežnim žarom
bi prvo nudil to v slast.

Mesene igre to ne znajo
moj um takrat še ne drhti
zato s telesom vodim bitko,
umirjam ga z vseh strani.

Le v dajanju pohlep izničiš
prav čuti zmaga se nad njim,
z besedo ustvarjam globlje stanje
s katero notranjost budim.

Tako razširjava si krila
kot dva nebeška angela
telesu strast sva dopolnila,
kako naj svoj del odigra.

TIHA PRISEGA

Jutro me je prebudilo
našel sem se spet ob njej,
ležala čisto je ob meni,
a jaz presrečen kot dan prej.

Nekaj naju je zvezalo
nisva mogla se raziti,
kot da v krog sva se vklenila
iz katerega ni moč uiti.

Gledal sem zaljubljeno
to telo v mirnem spanju,
kako nemočno in lepo
sproščeno je bilo v tem stanju.

Sklenil sem iz vseh globin,
da krog nikdar ne bom preskočil
ostal bom zvest privržen mu
vsako noč bom z njo prenočil.

POMEN TELESA

Moje življenje me oblikuje
zavedam se sebe in svoj položaj
vse preizkušnje, ki jih prestajam
posledice čutim, z njimi sem zdaj.

Ko bo duša odšla iz svoje trdnjave
mislim telo, ki ga smrt potrdi,
takrat se na njej bo pokazálo
iz kakšnih osnov jo resnica drži.

Bolj ko je z zlom se povezala
težje svoje gnezdno telo zapusti
vibracije so močne, trgajo dušo
iz telesnih trm in preteklih laži.

Vsak je na kraju odgovoren le sebi,
ko začuti konec življenjske poti
kakšen karakter dopustil sem sebi
takšno obliko moja duša dobi.

Neke postanejo lepe kot angel
druga zverinsko pojavnost dobi
z lastno voljo, ki je svobodna
mi vest pokaže kaj storil sem si.

NEMIRNA POEZIJA

Skozi mene se rado prepleta
moč tihih nebeških glasov,
odzvanjajo mi v telesu
kot pesem jutranjih zvonov.

Nočem v sebi realnost
za mene je dan le dokaz,
da človek živeč v oblakih
je skrivnosten kot lunin obraz.

Poezija se z zvezdami druži
mogočnost daljav ne pozna
stih se z melodijo rad druži
želi, da ga z njo kdo spozna.

Pesnik ji da le ogrodje
razgrinja besedni zaklad
v svoji veliki želji
ne ve žal melodijo ji dat.