poezija

DUŠA JE ZVEZDA

Kot magnet se me je misel oprijela
naj še zdržim na poti svojih želj
kot dež, ki suho prst namaka
se v meni polni čustveni predel.

Prazen sem kot mnogi so med nami
ne čutim kaj mi hoče izreči dan
vidim le kako se čas odmika
v mraku gledam sij tisočerih zvezd.

Vedno iste so nad mojim nebom
kot da čas za njih ne postoji
a moje staro sivo ogledalo
me vedno spomni na nekdanje dni.

Sedaj sem tu v celósti svoj’ga bitja
objemam misli današnjega dne
mi hočejo povedati resnico
duša je moja zvezda, ki nikoli ne zamre.

ARMAGEDDON

Vrnil vas bom v čas pred enajst tisoč leti,
ko so kot elevator delovali energetski centri
preko njih prihajali so v našo dimenzijo
učiti svet kako kovati srečo z duhovno energijo.

Od tistih časov je Judeja sveta zemlja,
kjer dviga se nad vas Megiddo gora veličastna
tam so duhovne sile odločale bodočnost sveta,
v zraku in ravnicah izpred hribovite Galileje.

Še danes ko stojiš na tej planini
občutiš negibno silo mira s tišino kraja
tam se bil je silen boj v sferi dveh značajev
imenovan armagedonska bitka, brez milosti in kraja.

Ravno tu so se po padcu Atlantide
soočili resnica s svobodno voljo
in ta silen trk še danes vsak v sebi bije
dobljen od Judov, posledično so svet in nas oblile.

Svobodna volja je največja moč človeka
takrat dobljena zlahka te na krivo pot zapelje
iz situacij neskončnih valovanj – viharjev
te edino ona v resnico večnosti vpelje.

SAMOUNIČUJOČI NAPUH

V mislih mi odzvanja rek,
da je napuh moč samoljubja
v njem se vsakdo utopi
mik duše nikdar ne oživlja.

Zavedala se je lepote
s katero se je ponašala,
vse drugo ji bilo ni mar
od pogledov je živel njen čar.

V temi je ležala s fantom
in po umiritvi strastne klime,
z daljno željo globljega odnosa
glas naj bi njen ustvarjal svod miline.

Naenkrat se je zavedla sebe
kako strahotna je v njej praznina
pod napuhom samoljubja,
zaznal iz nje se je le hlad - tišina.

ZVEZDNI LJUDJE

Večni ognjeni prostori
živite svoj tempo in čas
do vaših neskončnih daljavah
bolj slabo se čuje moj jaz.

Energija se vaša odbija
v stenah visokih gora
vem dobro kaj hočete reči,
ne bori se proti Boga.

Adam je iz gline napravljen,
a meni je dano telo
v njemu so moja občutja
z njimi si čistim dušo.

Pomaga mi božja iskra
edina, ker je del Boga
ona je zdaj moja zvezda,
le ona resnico pozna.

Vsak narod je dom civilizacij,
ki na zemljo bi rade prišle
poizkušamo se tu spoznati
vsaj toliko kot hoče srce.

Nosilec vsegá je atom
v njemu je osnova vseh nas
a tisto za čim hrepenimo
je božja beseda, njen glas.

UKREPANJE

Pretresla jo je moč sinjine,
preplavila ji je telo,
ko sonce se je rano vzpelo
v skladu z notranjo željo.

Živela mlada je na vasi
z nekaj starimi ljudmi
ostala sama je med njimi
vsi fantje nekam so odšli.

Neuko leta so učila
narava, ves živalski svet,
da mora nekaj ukreniti
telo zahteva novi red.

Zapustila vas je, kot bi sebe
odšla je daleč med ljudi,
da našla bi uteho pravo
katere v vasi ne dobi.

Usoda se prikloni volji,
ki je izrasla iz srca
našla je na svoji poti
mladeniča, istih želja.

POSVETNI VRTINCI

Sreča svoboda in mir
so osnove in smisel življenja
to so edine poti
so umu iz duše povelja.

Sreča plamti iz miru
nevezanost nam jo podarja,
osvobojen si od vseh vezi
posvetnost ti jih le ustvarja.

Sem srečo spoznal rosno mlad,
ko začutil sem klice ljubezni
uvidel sem da le z njo
se življenje mi ne pogrezne.

Posvetni vrtinci so smrt
za tiste ki trmo goje
spoznajo naj se kot jaz,
da ne bo še hujše gorje.

EDEN JO NE OBVLADA

Na milijone knjig, je na policah
nešteto besed, v umu ljudi
do zadnjega diha, iščemo vsi
tisto besedo, ki vse nas živi
vsak ima svojo, jo išče lovi
želi da jo sliši, od vseh ljudi
le malo je njih, ki jo dobijo
si jo vtisnejo v dušo, kot melodijo
in ko jo imajo, jo zopet delijo
nočejo sami, živeti z njo
dobro vedo, da je premočna
saj tudi je, kot živo srebro
ne moreš imeti, sam jo lahko
ona je tista, ki te živi
življenje samote, jo ne ulovi
zato dragi človek, se za vselej zavej
da je to ljubezen in sam Bog v njej.
Prepletena čustva, so v ljudeh
lahko jih obvladaš, le te ne smeš
če si to želiš, se lahko zgodi
da ti srce poči, ker jo ne deliš.

ČAS SPOZNANJA

Moti se tisti, ki slepo moč meša
med ustvarjalne sile moči
veter, požar ali val morja
ne ustvarja ničesar,
ko se moč mu splahni.
Ustvarjalna sila je enovita
zaveda se sebe in neomajnosti,
je pra osnova in nosi ime
se človek ne vpraša,
ker ve kdo to je.
Vsak ve predobro kdo ga oživlja
kako zgleda Njegov red,
svojo pozornost mu vse bolj posvečam
se mu odpiram kot se soncu cvet
in duh, ki je v meni,
se z Njim povezuje
pridobiva na znanju moj notranji red
mi dano odkritje daje vpoglede,
da je življenje vseh nas en splet.
Ne poznam violine
nje zvokov skrivnosti
hotel bi doživeti ves ta njen mit,
slično je z Bogom, zato ga rad iščem
ga videt’ ne morem, pregrob je moj svet.
Duhovi ljubezni in modrosti
iz Njegove milosti pridejo k nam,
samo od sebe se nič ne ureja
zato nam je dana izbira in čas,
a v našem je srcu posebna vaga,
ki bo odtehtala v čistoči naš glas.
Jezus ni imel naše svobode
živel je v telesu po volji Boga
usmiljenje, ljubezen sta od njega hranilo,
doživel je skrajnosti ljudskega zla.

KRIŽ

Ozračje zemlje je ogromna leča,
ki poveličuje jutranji dogodek sonca
razjasnjuje moč Njegovega vstajenja,
ki je na križu dokončal
za nas posvetno delo.

Zakonitosti življenja so v vesti,
a ljudska trenja so prikaz človeka
kaj ne bi smelo biti več v srcu,
ko se nam krožnica poti izteka.

Vstajenje je od vekomaj brez križa
ko bom na svojemu tudi jaz izdihnil,
bom na križu pustil grešno imovino,
saj le zato mi ga je Bog v telo vtisnil.

IZBIRČNA LEPOTICA

Ni čudno da si jo izgubila,
ljubezen tvojega srca
saj gledala si bolj široko,
a v masi ni več ljubega.

Kot gozd prepletajo se moški
med njimi čustva posplošiš
ne slišiš pravega odmeva
v množici ga težko dobiš.

Svoj cvet lahko z vohom najdeš,
še slep zavoha draž opoj,
a ti ki rada se oziraš
na kraju vohala boš le svoj znoj.

Nisi spoznala svojih mej,
ki so del modrosti vsakega
zato boš zdaj dalj časa sama,
o vsem tem bolj razmišljala.