poezija

TRPEČI MOŠKI

Ne čudim se zakaj so moški
ponoreti do deklin
dobili so težko nalogo,
a dan jim je samo en klin.

Z njim suvajo in iščejo,
a niti ne vedo
zakaj jih silna moč vse vodi,
da bi delali le to.

Dobil sem biblijsko naznako,
da je vzeto nam rebro,
namesto njega nam je dal orodje,
da z njim svoje najdemo.

Vse življenje iščemo
v dekletih lastni del,
le ob težki sapi in v znoju
je vsak lahko vesel.

Trpeči smo mi moški svet,
a dekleta se nas vesele
saj edino one znajo,
da vzrok leži drugje.

NEVIDNI BISER

Čustva so se poglobila
v njej sem videl božjo sled
govoril sem ji o tej lepoti
jo edina imela je od deklet.

Še mlada ni prav doumela
kaj čaka jo od teh besed
oddvojil roko sem od njene
in s tem pokazal kaj je greh.

Zazrcalil v očeh se ji je biser
ki se iz očesa ji je snel
zadržala ustnica je solzo
s poljubom sem jo odvzel.

Preljubi biser v sebi nosim
od teh lepih prvih dneh
še vedno čutim njeno solzo
opominja me – ne delaj greh.

NOČNE MORE

Turoben dan se je ovil nad njeno glavo
oblačnost videla je prav povsod
jo mora v snu premočno je tlačila,
kako močno želi jo moški rod.

Poznala je pomen pohote,
ki od njih jo je čutila,
a ni si znala raztolmačit,
zakaj se v snu ji je zgodila .

Ni vedela kaj ji je storiti
nekje v daljini ji je bilo ljubó,
da se v njenih srednjih letih
zaustavi še na njej oko.

V svoji dvojbi je pri spovedi
prenesla muke župniku,
bil z njo je v istih zrelih letih,
sam samcat v svojem kurniku.

Nekako sta se le zmenila,
naj bi kosila mu nosila,
po vsakem bi tolmačil sanje,
po čaju nudil pojasnila.

IZKUŠNJA

So mlada leta zapeljala
me daleč tja v skriti log,
kjer name žena je čakala
enakih želj in golih nog.

Poletni mrak je dvoje združil,
nedolžno strast v zlovešč objem
je mahovina zaječala
preljub je bil na njej storjen.

Pretresla me je nje izjava,
da je storila to zato,
tudi njen jo rad prevara,
a jaz za njo, sem le nekdo.

VAL

Gledal sem z ladje
nastajanje valov
lopatice so potiskale
svoj vodni ulov
valovi so se širili
vsak na svojo stran
izginili so šele,
ko je priplula v pristan.

V soodvisnosti živimo
vsi ljudje kot val,
vsak nas vodi k spoznanju,
da je duša naš pristan.

DIHAM Z VESOLJEM

Vesolje diha skozi življenja
v meni vibrira njegov utrip,
to kar mi daje bi mu rad vrnil,
razumevanje vsega je moj izdih.

Me vdih povezuje z vsem stvarstvom
z njim osvetljujem notranje nebo
tako si vesolje širi obzorja
med neštetimi bitji tudi v moje telo.

Tisti ki dela in misli drugače,
če mu beseda v izdihu benti,
od takega se vesolje ográdi
ne daje vdihu življenjske moči.

SMISEL NESMISLA

Želje po miru in spokoju
čutim v sebi, a ju še ni,
ne počutim zato se nič na boljšem
tudi v meni je iskra, ki rada vrešči.
Tu smo na zemlji, vesoljskem igrišču
povsod same tekme in boji,
za prevzgojo ljudi,
vsak je vključen v lastne zamisli,
kako bi premagal drugačne ljudi.
Sleherni pada na preizkušnji,
pojavlja se beda, strah svet polni,
enaka mišljenja so vedno celota
udarijo slabše, le naj jih boli,
vse to so poduki, šole življenja,
kjer vlada hudobnost, polna moči,
zato tu živimo, da začutimo bistvo,
prava ljubezen se iz spoznanja rodi.
Planet zemlja je preizkusni kamen
na katerem spoznavam kaj dušo boli.
Ko bom uvidel zakaj je vera in bogastvo,
se bom na hitro od vsega ogradil.
Svetloba prihaja dnevno s soncem
a tista notranja še vedno ječi
bijemo bitke, da jo spoznamo,
za predolge poti, smo krivi sami.

NIHČE NI SAM

Povzpel sem se visoko nad oblake
v mislih namreč sem lahko povsod,
pristal na gori sem visoki,
obdani z množico njenih otrok.

S spoštovanjem me prešinila je misel
kako visoko nad vsemi bedi,
kot mati nudi iz ledene skrinje
vodo življenja, vsem ki so lačni in žejni.

Spustil sem se iz nje kar dosti nižje,
kjer je skalovje prekrival gosti gozd,
v njem je bilo vse polno ljubkega življenja,
in tudi vas na reki je zedinil most.

Ta moja misel vsa brezmejna,
mi popestriti zna turobni dan,
preko čustev si razkrivam vse bolj slikovito
in tudi to, da v resnici nihče ni nikoli sam.