poezija

URESNIČENJE

Vsak dan ob istem času,
je korak pod krošnje ji zavil,
me je prvič srečala s pogledom,
obraz se ji je ožaril.

Radovednost jo je premamila,
kaj delam tu ob uri tej,
že dolgo tu jo pazim, čakam,
le tako v gozdičku sem ob njej.

Razkrival sem ji svoja čustva
kako jo tu s srcem vpijam,
ko je ona sama prepuščéna sreči,
a jaz zaradi nje, vse bolj umiram.

Dotakníla se me je z dlanjo
zavrtela s prsti je med kodri,
si odpela je košarici,
le to še vem, bili sta modri.

USTVARJAM LJUBEZEN

Sam sebe vodim
v ravnotežje in mir
brez fanatizma,
ki je vhod v delir,
čuvam se straha,
premočnega suma,
on me ubija,
je hud kot vampir.
Vodim v sebi
obe uteži
duhovno – telesno,
premočni sta zli,
v njuni sredini
jeziček sem jaz,
če je sreča in milost,
naravnan je moj čas.
Sam sebe vodim,
urejam si gaz
telo je vizitka,
duhovno moj glas,
občutek je tisti,
ki mi pove,
koliko ljubezni,
sem naredil za vse.

To je ves smisel
življenja ljudi,
deliti ljubezen,
ki je bog v meni.

TELO

Nič ni težje kot si sam
sam sem si še nepoznan,
situacije razkrivajo,
kako sem res oblikovan.

Povsod so zanke in prepadi
nudijo se vse povprek,
kar je najmočnejše v meni
gre le telesu v slast in tek.

Srečujemo se vse življenje
vsak ponuja kar ima,
jemlje rad za sebe tisto,
kar še sebi ne prizna.

Me nekaj mami in privlači
pasti ženski v objem,
a komaj rešim se teh misli,
se že ponuja nov sprejem.

Težko si je povsem ustreči,
ker je vest res tečna stvar,
me stalni muči, prigovarja,
zakaj živim od teh utvar.

RAZUM

Moj um ustvarja sile,
ki me pólnijo z njim
ostane vsakomur neviden,
v resnici je prepoln širin.

Nihče ne ve, lahko le sluti
kaj se v mislih vse godi
vso to širjenje razuma
je vesoljstvo nas ljudi.

To je božja umska čigra,
ki je umu dopustila,
da svoje misli si razvija
med nas različne soljudi.

Nastajajo svobodne želje
v takšnih željah drug pogled
začele so se umske igre,
a v telesih boj in hud trepet.

Kam hiti naš um brezkrajni
blokad nikjer v njemu ni,
vemo le, da naj bi vodil,
le kar mu duša naroči.

VERA

Oddvojil sem se od svojih misli
poniknil tja, kjer je srce
zagledam sivo vetrnjačo,
ki je predstavljala mene.

Skoraj nič se ni vrtela
scefrala sta jo čas in strah,
solza spoznanja je spolzela
po gubah lica kot zadnji dah.

Ne, ne dam se še ujeti,
je rekla moja ustnica,
katero mi je namočila
nevidna slana solzica.

V meni je ta vetrnjača
prestala žalost in gorje,
a vendarle je v njej še nekaj,
kar hrani njo in moje solze.

NEVARNE SKRAJNOSTI

Odgrnil sem vse zastore
in začutil v svoji sem celoti,
kako gneva nosijo zemljani,
ker žive že tisočletja v zmoti.

V svoji želji pravega spoznanja
se mora najti v vsem le ravnotežje,
v vsaki skrajnosti je bol opozorilo,
da se je človeštvo ponovno izgubilo.

Vse skrajnosti sveta so več kot vidne
grabež, vojne, siromaštvo in bogastvo
znati umiriti te skrajne sile,
dosegli rajske bi vsi višine.

Naj se zamislijo prav vsi nad sabo,
ki dobrine vsega iz ljudi sesajo,
ta presežek je najhujša skrajnost,
taiste čaka, da se z njo spoznajo.

TIBET

Tibet, ti center duhovne moči
ohranjaš v sebi trpežljivo ponižnost,
budisti in lame so duša lupine,
materialnega sveta, imenovane Kine.

Si enak duši,
ki daje življenje telesu.

To močno telo, hoče uničiti dušo
svojo dušo, v jezi z grobim posegom
trga, ubija svoj duhovni center,
da bi skozi čas začutilo
nemočnost in hudo trpljenje
ki ga opozarja, da je telo le lupina,
ki ne bo nikdar in nikoli presegla
tisti del sebe, ki ji daje življenje.

Materializem je isti kot kis,
je sam svoj sovražnik,
skozi čas se uničuje in grize,
dokler se ne izniči v vodo.

MI MISEL ZAIDE..

..v globine neznane,
kjer obdeluje si vsak svoj ključ,
posebne izreze si tam izdelujem,
da bom samega sebe lahko zapustil.

Cilj mi je priti v zadnjo kamro,
kjer božja iskra v meni bedi
vrata so mala, tesna in ozka,
le isti kot ona se z njo zedini.

Tisti trenutek se čudo dogodi
je slično spermi, ki jajčece obudi,
le da je tu preobrazba dokončna
v iskri postanem del večnosti.

BITI LJUBLJEN

Zakaj mi strasti telesa
razburijo duhovni svet;
gledam njo, njene obline
si želim dotika, njen pogled,
takrat odpira se v meni
zmogljivost mojega neba
biti ljubljen, da bi ljubil,
ponižna želja za oba.

Tako malo rabi človek,
a ne zna doseči to…

Sprehajam se po vseh deželah
polnih nepopisanih lepot,
jih predstavljajo dekleta,
isti refren prav vse oplaja,
biti ljubljena, da bi lahko ljubila.

Rojeni mnogi, še premnogi,
iz njih se čuje paglavca glas,
v njih še ni dozorelo stanje,
so le embrii za ta čarobni čas,
biti ljubljen, da bi lahko ljubil.

ATEIST

Poštenost in vest
sta jim vodilo
kako prebroditi težave laži,
niso verujoči
so poslušni resnici,
ki se rojeva iz lastne vesti.
Kaj je vest drugo
kot božja iskra,
je tista resnica,
ki človeštvo gradi.
Ateist se javno ločuje od križa,
besedo resnice si iz vesti kali.
Ko odloča o sebi, o svojih načelih
ga vesoljni zakon
v svoj logos spusti,
lestve do njega imajo imena
eni od njih je ime ateist.