poezija

KO BO ZOPET VDIHNIL

Kjer je ljubezen močno prisotna
tam se modrost prerada mudi,
sredi vesolja je tisti center,
kjer Najčistejši nad nami bedi.
Njegov izdih od prvega poka
se širi v večnost nepojmljivih časov
sledovi polni svobodne volje
so vidna ozvezdja, planetarnih sadov,
iz katerih se dviga kot meglica po dežju
množica nas, bodočih duhov,
obnavljamo sebe iz rojstva v rojstvo,
da bi postali resnična ljubezen,
ko bo zopet vdihnil
a le njo iz neštetih grobov.

TRENUTEK RESNICE

V času mladostnih vzhičenj in želj
sem se malo s sabo ukvarjal,
oči so iskale nove poti,
a misli so potovale.

V meni je bila uskladiščena moč
kot v ptici, ki morja preleta
hormoni so delovali močno,
jih ne bi ustavila prepreka.

V sebi sem čutil vse bolj jasnó,
da vsrkavam iz sveta vzorcev,
le tiste za dušo potrebne slasti
kot češnja, ki polna je škorcev.

Napolnjen z občutji nabranih zaznanj
preveva iz mene spoznanje,
iz neznanih globin je zapoved prišla
čas je, da se sestaviš.

VRATA KESANJA

Marsikdo se radi trme

do drugačnega zapre,

razmišlja si o svoji jezi,

zakaj v njemu rado vre.

Šele čez čas, čez nekaj let

mu ponos začne plahneti,

sprevidi zmoto tistih let,

zato začel je trmo žeti.

V očeh zasvetila se solza,

solza boli, hči vesti,

jo izrodíla je ljubezen,

solza trmo raztopi.

NEVIDNA POMOČNICA

Melodija, ti oživljaš
zatrtost temeljnih frekvenc
prebujaš vse sedaj v meni,
otrplost čustvenih potenc.

Prevzemaš v meni vodstvo,
odklepaš tisti del srca,
ki ga je hotel zase Ego
izženi zdaj ga iz gnezda.

Mravljinci - peneča tekočina
prebijajo podkožni hlad,
spreminja led se v slane kaplje
oko prepušča ves ta jad.

Glas alta zadrhti v čustvih,
preko solz ponos beži,
le arija povsod odzvanja,
praznino angel zapolni.

PONOČNE ISKRICE

Bila je čudno dolga noč
v njej sem buden umoval,
kako različni smo med sabo
nihče se ne bi žrtvoval.

Vsak nosi v sebi neko znanje,
ki mu dano je bilo
dobil ga je le toliko,
koliko bo potreboval.

Zato še ni blažen v sebi
nadarjenost je le dobil
zasluga bo, če bo to znanje
manj pametne s tem razbistril.

Komur je talent podarjen
naj se ga močno drži
zato je tudi greh mu večji,
če v skladu vsega ni vesti.

Tako sem sam v tihi noči
bil s temi mislimi obdan,
razplet v glavi je bil jasen,
zjutraj sem bil ves zaspan.

PREOBRAZBA

V času mladostnih vrvenj
se je v meni vse spremenilo,
kot roža iz mehke zemlje
je neznano čustvo vzklilo.

Med travniki ih drevesi
so se pasle moje oči,
ko je v jutranji rosi
nabirala s tekom moči.

Nekaj hudega se je zgodilo
nisem se več prepoznal,
ob pogledu na dvonogo srno
sem v trenutku otroštvo izdal.

Glas se mi je povesil
kot slučajno sem jo srečeval,
moj pogled jo enkrat zaustavi,
brez besed sem ji sebe predal.

Iskra iz njenih oči
mi zdaj v srcu zrcali
sva našla se sredi poti,
kjer so sledovi otroštva obstali.

NAJINE DLANI

Noč ozvezdij polna
nagovarja mi telo,
naj né bo nikdar samo
naj najde čim prej njo,
ki jo tu nekje v bližini
zazrto v nebo
prešinja ista misel,
samo v dvoje je lepo.

Odprla sva obzorja
z zbližanjem teles
nikoli nisem čutil
ogenj strasti,
v srcu kres.

Obrnili so se pogledi
k predelu mojih rok,
z njimi sem otipal
lepoto in nje vzrok.

Ljubezen ti skrivnostna
nosilka tistih zvezd,
ki razkrivajo pomembnost,
lepote najinih teles.

PLIMNA SOLZA

Brezčutna misel jih je prevzela
gledajoč divjanje dvoje moči,
za svoje življenje sta se borila
vedoč da kri, ne umirja ljudi.

Še danes so čustva in iste želje
stadioni polni, a v zraku kri
um in telesa polna želenja
rojevajo energije, ki pekel živi.

Poti življenja so skrivnostne
ne najdeš v nobeni iste sledi
vsako doživlja sleherni le zase
zato vsak nad svojo, naj skrbno bedi.

Tista, ki vodi k želji po krvi
v njej ni ljubezni, le kamen srca
na žalost vse več je tega kamenja,
enkrat ga prekrila bo ogromna solza.

PREBUJANJE

Ko bom v sebi izenačil
dušo z duhom, ki me vodi
takrat bom zlahka prepoznal
kako in s čim si največ škodim.

Ona je kot zrak nevidna
me živi, mi daje moč,
v sebe le svetlobo srka,
ne spreminjam dan v noč.

Mirno ozračje se prerado
v orkanske vetrove prebudi,
ko vidim, čutim to peklilo
me duša spomni telesnosti.

Um me vsaki čas izkuša,
če sem se že obiskoval,
ko bom spoznal ničnost telesa
bom dušo – sebe, prepoznal.

Ta pot je bolna, polna križev
spoznati se v notranjosti
ozračje z vdihi me preklinja
le čista duša - to si ti.

Ko bo volja enaka božji,
bom od vsega osvobojen,
vesoljno resnico si vnašam,
z njo bom vase vrojen.

UM UBIJA LJUBEZEN

Drug v drugemu sva našla vse spojine,
ki so v srcu oživljale ljubezni dar
pogled je v pogledu dobil odgovor,
kot klaviatura bila drug drugemu sva par.

Preveč lepo se je vse vzklajevalo
toplina duše je zaživela vso telo,
odtrgati pogleda nisva mogla
silna napetost spojila naju je močno.

Mladost ustvarjajo dejanja vsa brez misli
v njej nemogoče prerado se zgodi,
brezglavo čakala sva svoj trenutek
prišel je v noči, na mahu najine poti.

So nama zaigrali vsi nebeški zvoki
iztrgal se je iz naju zadržani krik,
prepletala ljubezen se s strastjo telesa
obljubila sva si v večnost ta dotik.

Še danes po tolikih letih,
ko telo oznanja svoj časovni prag,
ostaja želja neverjetno čila,
jo ohranja duša ter najin krvni tlak.