poezija

STRUP

Zanesla je naju pot v dvoje
bilo obema je lepo,
dajala sva si povsod oporo
z besedo, časom in strastjo.

Vmešavala so se mišljenja,
ki so zastrupljala oba
vendar je najina resnica
premagala načeta zla.

Misel kroži po svojih tirih
zemlja kaže zle zobe,
neurja, toče so milina,
če se v ljubezen trn vtre.

Ta bol je huda, je najhujša,
zlo srce hitro oslabi,
telo ne najde si opore
radost življenja omrtvi.

Strup najbližji rad vnaša,
zakaj bi srečen bil le ti,
priliznjen jezik dvome trosi,
le trpi isto kot jaz vse dni.

Hudobnost je preizkusno stanje,
ljubezen se tako kali,
če sva si dovolj vdana,
naju strup jezikov le čvrsti.

POT ŽIVLJENJA

Zamisliti si ne moreš,
da težava življenje spodbuja
tvoja duša še nedoživeta
mora spoznati silnosti zla.

Spoznavaš vse poteškoče,
uzreš jih in doživiš,
kot hrast na vetrni planjavi
upreš se sili, da preživiš.

Duša ti vse pripravi
karakter daje ritem, moč
situacija se že odvija
nastopi začetek in pot v noč.

Vsak trenutek je križišče
lahko se hitro izgubiš,
neusmiljeno te čas ubija
le tvoja vest ve, kam hitiš.

INTUICIJA

Brez misli nahajam se v svoji tišini
zaznaval sem blagost pozne noči
na nebu svetlikali so se domovi,
eden med njimi se mi oglasi.

Toliko odmaknjen od svojega doma,
le stežka bi našel nazaj svojo pot
obtežena je duša s telesom in umom,
a slutnja mi pravi, tvoj dom ni odtod.

Moj duh življenja, prefini prevodnik
mi vnaša v dušo prelestne želje
ne znam jih razložiti se z njimi izrazit’
le čutim in slutim, to resnico zame.

Kadar sem v miru, v svoji tišini
se vključim v sfere zvezdnih misij
v meni začno delovati občutki
vibracija neba me omreži.

Vsi smo od nekod semkaj prispeli
resnično življenje tu iščemo vsi
kompas ki kaže smer mojega doma
ne usmerja pravilno, je še vezan z lažmi.

NEVIDNO GARANJE

Od rojstva naprej si dušo umivam
jo čistim z mišljenjem in ukom vsak dan
s svojo voljo pot si utiram,
da enkrat resnično bom zmogel bit’ sam.

Neobrušen diamant izgledam ob rojstvu,
me daljno življenje oblikuje vsak dan,
ploskve, robovi so vse bolj vidnejši
skozi njih počasi, prodira moj san.

Med seboj si pomagamo, prav vsi na svetu
drug drugega brusimo, koliko se da,
z grobimi sredstvi, vse do miline
ploščo do plošče, dokler ne zas’ja.

V času starosti, vsak vidi sebe
svojo čistočo ali ostanke od nje,
koliko ploščic si si ustvaril,
toliko svetlobe bo šlo v srce.

Svetloba pomeni dostop ljubezni
v čustvih poraja duhovno vrednost,
z nasmehom telo odpustilo bo dušo
energija ljubezni, ji bo dala prostost.

ZANKE ŽIVLJENJA

Malodušnost stara znanka,
ki prikradla si se mi
vzela si občutja stara
moje misli tistih dni.

Postal v sebi sem puščava
sami pesek, nikjer nič
pogled nikjer se ne zaustavi
horizont predaleč - jaz slabič.

V meni se počasi javlja
želja vrniti se v tir,
v tista notranja vrvenja,
ki so življenju živ nemir.

Pretreslo me je to spoznanje
biti sam svoj živ mrlič,
iztrgala me iz puščave
žena modra, moj vodič.

KRIVULJA ČASA

Le kje je tisto stanje
tisti čut prežet z njim
ostal le sen, spomin teh časov
razblinjen ves, kot nemi dim.

Kot roža se spomin razpira
na tiste lepe sončne dni,
ko sem kot otrok te narave
užival mir brez zlih ljudi.

Danes se nemir šopiri
in čudne veze med ljudmi
z ljubeznijo se posvetujem
kako naj srca oživi.

Naj poizkuša povsod doseči
prebroditi zlo, nemir
da ne bo znova se porajal
v vsakem gnezdu le prepir.

O človek ti se več ne vidiš,
niti to kaj v tebi tli,
kako umirjal boš naravo,
če ne zmoreš lastno kri.

SAMOTA IZVOR SPOZNANJ

V odročnih krajih,
imam ves čas za sebe
v odročnih krajih,
spoznavam v naravi vse svoje moči
v odročnih krajih,
se lahko primerjam z drugačnimi bitji
v teh istih krajih,
se ta resnica z menoj vživi
v samoti teh krajev,
me taista samotnost prebuja
ta ista samota,
mi pripoveduje kaj muči ljudi
le nebo in zemlja,
vso moje razmišljanje vidi
ne pozna me nihče,
razen lune in zvezdnih noči
iz očes mi žarijo,
pozlačeni žarki s sonca
spoznavam svoj ritem,
ob šelestenju divjih gozdov
nihče mi ne ve,
razložiti mojo resnico
nikogar, ki razume,
pravi smisel o njej
a jaz v vseh letih,
o njej premišljujem
a niti ne slutim, da sem Adam,
s takšnim življenjem postal
zato pametnejši,
od mnogih sem ljudi
ki niti vedo ne,
da so oni del sveta, a ne svet del njih.