poezija

BOLEZEN

O ti bolezen, križ vsega človeštva
si zadnji krik dušne nemoči,
me sili k spoznanju in delovanju,
da se uprem svoji brezsrčnosti.

Zapeljevanje vsega, kar strast vzbuja
požrešnost do vsega in materialnih reči
napuh in ošabnost se v egu poraja,
lenost in lažnivost sta par da ga ni.

Vse to in še mnogo ostalih pregreh
se gnezdi v človeku od mladih dni
jezljivost in trma sta pravi izrod,
z njima v peklu dokonča vsak svoj rod .

V mislih si po svoje listam dneve
o vsakem sreča ali bol me obvesti
kam vodi moj kompas ritem življenja
bolezen draga, ti res daš misliti.

ROJEVANJE

Kakšen um takšno življenje
lepi občutki, zdravo mišljenje
v njih se človek počuti lepo
telo je poslušno, je prožno zdravo.

Pripustil sem vase blagoslov nebeški
v srcu in mislih se ves razpre
začutil v sebi vročični sem ogenj
je močno pretresal nevidne stene.

Kot sončni žarki so se rojevale
v meni spremembe, novi ponos
sem zmogel izroditi čustvene trenutke
katerih preteklost so strast in grešnost.

Ju prelevil sem v novo zarjo,
ki je spremenila moj miselni svet.

V telesu prebiva zdaj drugo mišljenje
v istem telesu slap solznih slapov,
izprali telo so, dušo in srce,
razkrili poglede notranjih svetov.

BOŽJI OTROCI

Živimo na zemlji
sonce nas greje
čas nam odmerja
pretok lastne krvi.
Ostajajo duše
dobre in slabe
razvrščene po miru,
ki v njih še drhti.
Tiste dobrotne in stanovitne
visoko v ozračju
in sreči žive,
bolj kot so zlobne
grešne in slabe
proti središču
zemlje hite.
Tam v svojem peklu
ognja žarijo
čistijo si kvarnost
svojih moči,
dokler se s časom
ne spremenijo,
da bi se rodile
spet med ljudi.
Nam dano je večkrat
spoznati resnico
kako naj živimo,
a bogu resnično
se nič ne mudi.

NE OBSOJAJMO, KER SMO VSI V SODBI

Huvidi – zadnja izven zemeljska civilizacija, ki je razširjena po vsej obli s svojim intelektualnim, nadpovprečnim znanjem od nas navadnih zemljanov je bila v tisočletjih svojega obstoja, premnogokrat obsojena na genocid, ki v svojem besu, da ji ne morejo biti v znanju in iznajdljivosti priti blizu, so jIH vedno hoteli uničiti.Enako kot je tibetansko ljudstvo v svoji duhovni nadmočnosti bilo večna prepreka kitajskemu narodu in da ne bi svet to videl, so jih pregnali (svečeništvo).Preden nekdo začne rovariti proti narodu, ki mu izgleda sovražen, naj pri sebi ustanovi rodoslovno, če ni bil kdo od prednikov iz tega naroda, da ne bi proti sebi deloval, ker kot vemo so taki najhujši (janičari ali volksdeutscheri).
Huvidi,so kot civilizacija prišli na zemljo in se plodili s hčerkami zemlje. Namreč postojijo narodi, ki so nastali dobesedno iz same zemlje in postojijo civilizacije, ki so že pred desetine in stotine tisoče let tu bivale in so se spojile z zemljani in tudi s kasneje mešanimi ljudstvi, katere so zemljani vedno imenovali bogovi ali sinovi neba. To je razlog radi katerega vsak gleda v nebo, odkoder je njegov izvor, izvor njegovega nastanka.Tako je vsaka zunaj zemeljska civilizacija, ki je imela moč oplojevanja ljudi na zemlji, doprinesla neke nove karakterne oblike in znanja celokupnemu človeštvu. Huvi,, ki so po alteanski kulturi prišli na zemljo so prinesli k razvoju individualnost, odločnost in žilavost.V toku časa so se ti elementi v svoji potenci pojačevali in tako kot malo vode imeti je ravno prav, a hteti živeti v globoki, je začetek lastne smrti in zato je prišel Jezus, kot predstavnik svoje civilizacije, ki je s svojim tri letnim delovanjem uspel z usmiljenjem in ljubeznijo do bližnjega, kar pa NE pomeni, da se moraš kloniti individualizma in svobodne volje.Človeštvo je kot rastline, ko neke prekrivajo druge in jim ne dajo živeti tako tudi karakterne lastnosti ljudi, zlahka napravijo sočloveku škodo.Biti pameten in znati mero, je človeštvu glede tega zelo malo vsajeno v njegovo osebnost.Doživeli smo Balkan in tudi občutili kaj pomeni, če se en narod gre Boga nad drugimi.Danes se v imenu Korana,ki je vera milionov ljudi, nad katerimi se je postavilo nekaj borbenih ajatolahov, ki v imenu džihada(kar pomeni notranji boj nad samim seboj in svojimi slabostmi)Ubijajo vse povprek, a največ pobijejo ravno iste muslimane, ki imajo drugačno mišljenje.Vera je bila vedno sredstvo s katero so se posamezniki ali skupine hotele povzpeti na prestol. Že v navadnem medsebojnem nesoglasju se vidi kako veliko petelinjenje in kikirikanje se dogaja, če se nekdo hoče po vsaki ceni povzpeti nad drugim in vsak poraženec bo v mislih že razmišljal najhujše proti zmagovalcu. Zakaj je vse to, se tudi predobro ve, vendar mi smo tu na zemlji, kjer se moramo skozi najhujša trenja prerivati, ne bi se spoznali kako smo v svoji pameti res tudi zelo neumni.
Danes, gledano iz časa, ko je 6000000 židov brez borbe moralo dati svoja življenja, kar ni dal noben narod na svetu, glede na celokupno število, se je ta narod usmilil svetu in dal mu je ali bolje vrnil mu je njihovo, kar so že imeli za
časa Mojzesa in še mnogo preje, ker pozabljamo ali ne vemo, da je bil Jeruzalem pred tisočletji povezan energetsko s civilizacijo Huvidov, ki so prišli po cevi prehoda sem. Že sam pomen mesta JERUZALEM (Je –JE, ru ali ruha-prebivališče, salem-lehemA velikega kralja) PREBIVALIŠČE VELIKEGA KRALJA…
Tudi Naš jezik je poln starih ilirskih korenov, ki izhajajo iz staro egipčanskega časa in ruho nam je poznana beseda kot »pod rušo«, ki tudi izvira kot prebivališče in to stalno (rjuha je izpeljanka iz tega korena),… kar pomeni, da so judje, ki so bili preseljevani v Babilon in Egipt zato, ker so bili vedno s svojo močno voljo in žilavostjo vsem napoti, a istočasno so s svojim bežanjem od smrti uspeli učiti napredka skoraj ves ljudski rod zemlje.( Kot primer kolonializma, ki je v svojem zelo krutem nasilju koloniziral nešteto ljudi, jih zasužnjeval in jih v njihovem smrtnem strahu pospešeno učil kaj pomeni svoboda in kaj pomeni zelo razmišljati, ker je šlo vedno za preživetje in naučili so se dokaj hitro osvoboditi se in istočasno tudi naučiti pomena civilizacijskega napredka. Vsako učenje na zemlji je zelo kruto, ker so tu polarnosti tako močne, da iskra res takoj zaneti sovraštvo, boj in ogenj in če je še premalo se sama zemlja vključi s svojimi močmi, da bi le spoznal vsak sebe čim preje in se znal temu primerno vesti.) To so vse vidiki, ki so
pomagali celokupnemu napredku vseh nas iz generacije v generacijo in to samo radi naših duš, da se ne bi tolikokrat vračale v ta center samospoznanja. Da se vrnem nazaj, namreč Judje so v resnici od samega prihoda, na svoji zemlji, katero so jim v vseh časovnih razdobjih jemali in jih razmejevali. To je narod, ki ni nikoli v svojem obstoju podjarmljeval svoje pripadnike in vedno je bilo vsakemu dopuščeno iti svojo pot kamor je želel.To je edini narod, ki se je čeprav brez države znal obdržati s svojo identiteto in svojstvenostjo.
Jezusov prihod je bil izključno radi samih Judov in oni so v svoji globini čutili, da je res Mesija, vendar v tistih prilikah ko so bili od Rima podjarmljeni, so pričakovali svojega osvoboditelja, a nikakor Mesijo, ki je pridigal o usmiljenju in ljubezni do bližnjega. Njihov ponos je bil prevelik za sprejetje tega nauka, ki pa se je pri drugih narodih silovito širil.
Zato je v 7. stoletju Mohamed z notranjim rekom napisal Koran, ki se je razširil okoli Judov zelo hitro in ker niso oni širili nauk Jezusov, je moral koran uresničiti, kajti muslimanska vera ima vsa stičišča enakosti z katoliško, samo, da je še bolj močna v ljudeh, ki so jo sprejeli za svojo.
Tako kot pri vsaki veri, se je tudi s pomočjo ajatolahov muslimanska vera spreobrnila v orožje katero spretno in obenem zelo kratkovidno, jo v imenu džihada uporablja skupina, ki seje smrt vsem, ki niso z njimi istomišljeniki .Celi svet mora vsakega kratkovidnega oblastnika vreči s sedla in ga umiriti z razumom in močjo. Le z mirom in s srcem se ustvarja napredek, a vojna mora biti tam kjer tega nočejo ali še ne vedo v svoji otroški pameti sprejeti.
Vse nas opazuje Vsevišnja nad moč, ki nas pušča do gotove mere, da sami najdemo razumne poti in ko uvidimo, da je pot, ki je izbrana nepravilna, se moramo takoj korigirati, a ne z vojskovanjem. Vse se mora urejevati tako, da se najde srednja opcija in nikakor takšna, ki pušča za seboj smrt in gorišča milijonov nedolžnih, ki so zopet krivi, ker so dopustili, da se med njimi najde nekdo ki hoče biti Bog.

ZDAJ VEM ZAKAJ SEM DEBELA

Že kot majhna punčka sem bila priljubljen otročiček, s posebnimi lastnosti, ki so bili v tem smislu, da sem se rada cartlala in bila v centru pozornosti.Že v šoli sem opazila, da sem malo bolj kot ne močnejša v telesu kot ostale sošolke, kar pa me ni toliko motili, ker sem bila med fantki vseeno zelo priljubljena in rada mogoče prerada bila v njihovi družbi.Leta so tekla in z njo moja težavica, ki se je prevesila v malo moro, kajti nikakor nisem mogla priti do tistih kilogramov, ki so bili v mojih mislih idealni.Ravno fantje, ki so mi bili tako pri srcu, so me vzeli za tarčo, ki je mene ožigosala kot nekaj kar ni normalnega, debelega in izrazoslovje me je od njih dobesedno odsvojilo. Postala sem vse bolj zagrenjena in razmišljala sem o tem kako so nekatere sovrstnice srečne, polne življenja, a jaz vse bolj neokretna in izkompleksirana.
Predala sem se sanjarjenju in v snu sem se videla kot normalno poželeno dekle, ki je izbiralo med fanti po svoji volji.Neko noč se mi je v snu pokazal pravi bog ljubezni, ki mi je začel razlagati, zakaj sem takšna kot sem in vzrok vsega. Še zdaj ne morem dojeti kaj vse mi je kot vzrok mojega stanja s svojim lepim nasmeškom in še lepšo postavo vame vnesel. Imela sem občutek kot da mi je vlil v srce neke nove poglede na sebe in globoke razloge, radi katerih sem takšna kot sem.
Govoril je prvenstveno o moji duši, da je mnogo preveč dovzetna na ta zemeljska stanja, ki so kot hudič prežala na mene in da sem v svoji naivnosti bila zelo blizu propada svojih dekliških vrednot, da sem tako kot struna, ki se na svojo frekvenco oglasi, če pride do nje isti ton, a da je pri meni še sedaj široko pasovni sprejem raznih tonov, ki bi me sigurno zavedli v vode nečednosti in izgube dostojanstva. Bila sem vsa iz sebe; ko sem se prebudila iz tega sna in čakala, ali se bo še kaj oglasil ta moj rešitelj, ki mi je že s temi resnicami spremenil pogled na sebe in mojo res slabo obrambo, ki je bila z mojo naivnostjo že meni mnogokrat prav žalostna za videti in vse to tudi čutiti.
Meseci so tekli, kot da se ni nič zgodilo, a jaz sem si mislila, mogoče pa hoče ta moj rešitelj še kaj povedati, samo jaz moram tudi kaj glede sebe ukreniti.
Začela sem se malo drugače ogledovati in si iskati tiste lastnosti, ki so bile do sedaj porinjene nekam v pozabo, kot da jih nisem nikoli imela. Vseeno sem se spomnila kako sem se zlahka v nekih predmetih izkazala in kako sem bila včasih prav pametna, ko sem odgovarjala na neka vprašanja za katera sem vedela, da moje prijateljice nimajo pojma, saj so imele drugačne sposobnosti glede sebe in obkrožajočih fantov.
Zopet sem sanjarila tako kot večina mojih enakih sotrpink in v tem svojem lebdečem stanju sem začutila ob sebi svojega lepotca, ki me je samo gledal in gledal tako, da sem vsa zardela rekla, da ne morem zdržati njegovega prelepega in milega pogleda, ki je bil obenem tako pomenljiv, da sem mrzlično razmišljala o sebi kaj mi je za storiti, da se izkopljem iz te situacije. Bil je že skrajni čas, ko je vendarle meni v veliko olajšanje zopet spregovoril v svojem tako nežnem hipnotičnem tonu, ki me je omamil in vsa sem se prepustila prelivu njegovih misli vame. Glej, je dejal, ti si zelo pomembna duša v našem stvarstvu in si bila že mnogokrat inkarnirana sem na zemljo v raznih lepih in težjih življenjskih pogojih in tudi to življenje jemlji kot izkušnjo v kateri ti bom stal ob strani, ker kot sem malo prej dejal, si na poti svojega očiščenja v katerem se moraš s tem morda premočnim telesom obvarovati zemeljskih pohotnosti in to je eden od načinov, ki bi ti lahko pomagali, da lažje prideš do tistih svojih fines, katere moraš v sebi najti in to sama, ker več ti ne morem niti ne smem povedati. Na zemlji si zato, da sama s svojo voljo uravnavaš pot do svoje čistoče, katero lahko tudi ustvariš ali pa uničiš.Vedi, da s svojo notranjo močjo, ki jo poseduješ, imaš veliko možnosti, da se uspeš dvigniti v tiste vrhove, v katerih te mi hočemo videti. Ti si izbranka in na tebi je kako boš našla luč svojega poslanstva. Poglej kako se ti v snu pojavljam jaz, namesto nekega bednega zemljana, ki bi te zaničeval in odvrnil od tvoje poti, ki ti leži na dlani, samo srce in um moraš dobro spojiti in našla boš odgovor kako naprej.Če boš na pravi poti, se ti bom zopet javil, a če ne, vedi da se bom jokal, ker mi nisi dala prilike, da bi užival s teboj k tvojemu uspehu, ki bo tudi obenem uspeh stvarstva in mojega spoznanja, da si vredna mojih obiskov.
Vsa zmedena in v znoju sem se prebudila, s to prerokbo zapisano kaj zapisano, vklesano v mene in sklenila sem poiskati tisti ključ s katerim bom odprla vrata sebi, svoji duši v tisto bodočnost, ki je večna, a ne v tisto, ki je tu le telesna, a za pametnega in močnega človeka obenem dobra prilika za samo spoznavanje. Toliko sem le dojela in zdaj ne gledam svoje telo, temveč gledam svojo notranjo rast, ki bo če se bom le potrudila, prerasla moje telo in šla v tiste širine, ki so za mene še nedoumljive. Hvala ti moj angel, ti moj dušni zaljubljenec.

MED NEBOM IN ZEMLJO

Odpiram notranja prostranstva
razpre se mi svet brez meja
se čudim kaj nosim v sebi,
čeprav sem vedno doma.

Vsaki detajl mi razkriva
nesreče tega sveta,
ne vedo za raven življenja,
da dom vsak v vesti ima.

Oče naš nam lepo opisuje,
kakor je gori je tudi doli,
izbral sem si mesto življenja
med nebom in peklom lebdim.

Zaenkrat sem od vsega odmaknjen
sem varen od plime pekla
hudič je vse bolj dejaven,
materialnost mu bič je sveta.

Ljudje prepletene gliste
žive v getu krivih želja
poizkušam obuditi jim smisel,
da le ljubezen je pot do neba.

NEDOLŽNOST

V mojih občutkih odseva preteklost
osnova razmerij me vse bolj krepi,
kam sodim telo mi vselej pokaže
a um koliko volje se v meni drži.

Duša je kot nekakšna spužva,
saj širi ali krči se od želja,
edino ljubezen jo vso oživlja
resnica me z mojim izgledom izda.

Samota čuva vse moje tajne,
zato nisem rad preveč med ljudmi
najbližji in narava so mi predani,
da lažje v meni se vse uredi.

Strah in sramežljivost sta moji rani,
otroštvo mi ju vteplo je v glavo,
prepustil v uk sem se javni deklini,
je prevzela komando vso nad mano.

Z golim telesom me masira
po sprednji strani me z joški gladi,
vzdihujem vzradoščen pod njeno težo,
ne upam si jo zaustaviti.

Sramežljivost me vse bolj zapušča,
polž si v hiško več ne želi,
hormoni prerasli so strah in ledino,
ko se je kavelj zagozdil v dno njenih oblin.