poezija

GORE

Zaživela mi je duša
s tistimi občutki bistva,
ki sem ga nekoč spoznal
gledajoč iz vrha gore
rajsko bogastvo jutranje zore.

Enako zdaj se mi godi
zrem v sinjino teh oči,
se duša širi mi v neznane
za mene nove razsežnosti.

Prepletava nevidne si vezi
v katerih sva postala eno
sproščenost v čustvih se budi
telesno bog mi dal je ženo.

Vračava se v višave,
kjer v miru in tišini
živijo duše domačinke
odmaknjene od nižin,
od vrvenja ljudskih množic,
sprejemajo čistočo src
in pozdravov naju - vas,
ki smo za njih
kot dišeči šopek rožic.

UKRADENO SRCE

Prepolno lepih melodij
prepleta se v globini čustev,
ko gledam, ljubim dekle sinjin
na obrežju sna, mojih širin.

Zasanjan sem pomel oči
a moje drage tu več ni
v javi sem spet sam s seboj
in ko globoki dih prevzame noč
prikaže se kraljica sna
prenežna zala ljubljena.

Povsod po svetu iščem njo,
ki redno noč se za nočjo
prikrade k meni, me ne pusti,
da bi izbral si drugo, v budnosti.

RAZBITA ŽIVLJENJA

Ne morem verjeti
da toliko ljudi
ne najde besede,
ki dvoje živi.

Odvija se hitro
prehitro vse
odnosi ohlapni
ne združijo se.

Premalo spoznanja
kaj vsak si želi
le malo jih čuti
pomembnost vezi.

V vsakem odnosu
nestrpnost bedi
poželenje, nemilost
sta veza ljudi.

Na koncu je kazen
najhujša za oba
ko iščeta ostanke
svojih želja.

RAFAEL

Enoh, sin Adama in Eve
posrednik nebeških sporočil
je svojim bratom , sestram
vlival božja čustva
spreminjal je poglede
zemeljskega vzdušja.
Ta isti sin je danes
in vso večnost že pred nami
poznan kot božja volja,
ki nudi vsem uteho
moč in tiste želje
katera odrešuje
od brezna silnic zemlje.

NEIZOGIBNA POT

Stojim na pragu tisočletja
moj um prepleten je z vsemi
internet in računalnik mi odkriva
tajne njih ki mislijo, da so jekleni.

Povsod odprto je oko svobode
enakost malega naroda že enači
z nekdaj mogočnimi tirani,
ki izgubljajo se kot izgnani.

Misel vseh ljudi na svetu
naj bo enaka dragi zemlji,
ki povezuje nas v mrežo
moči, znanja in ljubezni.

Vsi mi smo celice božanske
smo ena duša žive zemlje,
ki je čvrstoča in kot ladja nosi,
moje, vaše hrepenenje.

Božanski svet, ki vse ureja
je soodvisen z vsemi nami
pomaga nam, da bodo srca
vseh nas k želji tej predani.

IN VINO VERITAS

Jutro modrosti tam na Gori
Si odprl vsem nam v pogled
zaslutil vsak je njih globine,
če je le hotel se vživet.

Tvoje besede so razlito olje,
ki naše duše hranijo
so čisto vino, ki obuja
k Tvoji modrosti Vabijo.

V njih spoznal sem tujca v sebi
gledal sem ga v oči
odmaknil sem pogled od njega,
živel do zdaj sem brez luči.

Temna stran me je vodila
v spoznanju nje sem odločil,
hinavstva ne bo več v meni
le vino resnice bom zdaj pil.

DAROVI VESOLJA

Vsa moja čustva so prešla
v dolinco med nogami,
iskala so ponovno svet,
ki ga je bog delil med nami.

Pokazal nam je tisto stran,
ki življenje razplamti
ožari nam vso telo
in mogočne vdihe vsili.

Ta doživljaj, drget teles
poglablja vezo med ljudmi
ljubezen je, duhovna moč
iz katere se nov svet gradi.

JAZ SEM SVOJ ČUVAR

Duh božanski, energija
vseprisoten nas živi
doživljam ga kot živo srebro
me rad ponese med ljudi.

Oni so zrcala duše
sebe vidim skozi njih
v samoti me prav duh spodbuja
naj ustvarim nov pridih.

Zato se vsak boji samote
njena tišina je oltar
na katerega se sam položiš
kot da nisi nikomur mar.

Vsak je prvo mar sam sebi
s tem vzburja dušni žar
ogenj ki ga tako ustvarjam
to sem jaz, sam svoj čuvar.

POSTELJA

Izhlapele so strasti
ostala je le nema priča
iz tistih lepih skromnih časov,
ko sta ležala srečna brez beliča.

Sedaj taista postelja
iz lipovega lesa zbita
ju v sanjah mnogokrat združuje,
čeprav z rokami vsak k sebi spita.

Od vseh potreb ju družita
največ lakota in žeja
ljubezen zdaj razumeta
kot nov izziv življenja.

Ko postelja bo enkrat sama
ostala s spominom dveh,
ki sta ji življenje dala
bo šla na ogenj – mladim v greh.