poezija

PONIŽNOST

Preobračam si besede
kot žuboreč potok,
ki ga vedno rad doživim,
ko hiti mi mimo nog.

Mnogo misli in občutij
se ob njem vname,
ko se preriva čez skalovje
me ta zvok prevzame.

Ve samo edino to,
da je ponižen v sebi,
hiti urno navzdol
na najnižjo raven v zemlji.

Vse mi je popolno jasno,
le da ne vem o sebi
kaj bi moral jaz storiti,
da bo ponižnost v meni.

Kam bi le me zapeljala,
če jo ne bom sam.
V preveliki bom ostal brez ega,
v premajhni nič za dušni hram.

NI ENOSTAVNO

Vedno sem obkrožen
v besedi in dotiku
s tistim delom bitij,
ko sem z njimi v stiku.

Družabnost in beseda
sta vsem nam rojstni dar,
kdo sem jaz v masi
le do tega mi je mar.

Merim in primerjam
z vsemi se ljudmi,
v samoti se spoznavam
edina me resni.

Moram mir imeti,
kot vino se bistrim,
takrat sem v svojem vzponu
in spoznanju čustev z Njim.

Ljubezen do dekleta,
to je zemeljski navdih,
da zveš za zrela leta,
kam šel bo zadnji dih.

VEČNA ŽELJA

Bila je slična svojim vrstnicam
polovico stoletja je že prešla
nekoč je imela svetlo plave lase,
sedaj so že malo pepelnate.

Očesi so ji v rjavem tonu
tiho zazrti bili v zrcalo
ogledovala je z radostjo
svojo golo še šik postavo.

Prebujala jo je sleherno jutro
telesna želja in nežen dotik
al’ kaj, ko je sama že dolgo živela
ni našla utehe, le notranji krik.

Pravilne poteze njenega lica
nakazovale so resnost in modrost,
a lakota v njenem razsipnem telesu
je želela doživeti še strast in mladost.

Človek nosi v sebi dvojnost,
išče in išče, kar sam še ni,
prav zato se ne izpolni ji želja,
ker v umu in srcu še nekaj deli.

PAZI SE

Svoboden sem v mislih in hotenju
v meni zdaj živi božanski svet
nihče ne more vzeti moje volje,
ker ona je za vse prečist’ magnet.

Z njim presnavljam jaz mišljenja
s svojo voljo čistim čas preklet.
Ljudje ne vidijo čistočo lastne duše
zato zapadejo v nevolje in zaplet.

Nauči se ljubezen podariti
tako boš srcu vrnil svoj ugled.

Materialni svet je resna preizkušnja
v njem je vsak sesalni parazit
bi radi tvojo dušo podredili,
ne daj si jo nikomur ugrabit’.

V SRCU NI PRAZNINE

Glej kako prirasla si mi v srcu
kako pomladno čist je tvoj izgled,
iz tebe so izginile vse rane,
ki so ovijale srce
in tvoj pogled na svet.
Postala si sedaj osvobojena,
tvoj um ti ne prekriva strah in mrak,
narava je postala tvoj učitelj,
a ljubezen ti ponuja še spoznanje,
da si vedno sama kriva za vse.

Spoznala veličastnost si življenja
v tvoji volji se prav vse krepi
ne puščaj jo pred vrati v slabosti,
da se žalost v tebe zopet ne vseli.
Praznine ni nikjer v srcu
zato ga izpolni v mislih na boga
ne dopuščaj da v njegove zlate kletke
pride zopet strah, samota brezbožna.
V življenju se učiš bit bog sam sebi
ustvarjaj to kar vest ti govori.

V PARKU

S svojo tišino je sedela
pogled ji bil je otopel
okolica ji dala ni veselja
zrak žalosti v prsih jo je prevzel.

Prvič v življenju
se moj pogled je zaustavil
na ženo stisnjeno v krču žalosti,
me gnalo nekaj je k njeni klopi,
da bi izgnal vso tugo njenih dni.

Kar brez besede
momljajoč le - oprostite,
sem sedel tiho poleg nje
tudi jaz sem gledal
dolgo le pred sabo,
dokler si nisem obrisal solzi dve.

Pogledala me je odkrito in v čudu
kaj jokam če tako zravnan sedim;
saj ne da mi je zlo ali težavno,
le čustva njena sem sprejel
in žalost njenih dni.

Na zvoniku ura je odbila že dvanajsto,
iz nje sem črpal žalost in skrbi
začutil močen tok sem v njenih žilah,
ko je spoznala ljubeč pomen
vseh mojih besedil.

POMEN ŽIVLJENJA

Upiram svoj pogled,
pogled na sebe in na misli
koliko sem do sedaj uspel
živeti s srcem brez zavisti.

Težko je biti pameten
tako da si odgovoren
za vse kar rečeš in storiš
in obenem ostati v umu skromen.

Razmišljam vedno kako živim,
kako naj srcu telo godi
tudi narava hitro dojema
kaj ji koristi ali greni.

Mi telo je zemlja dala
v njem ohranjam svoj obtok
kaj pa ji telo zdaj vrača,
grobovi smetja in smog naokrog.

Ne podcenjujem prav nikogar
mogoče sem zato na boljšem
a vaga silnic lahko prehitro
me vrže tja, kjer ne želim.

Zato pozorno sebe spremljam,
svoj pogled in čas v njem
iščem pravo si usodo
v katero nebi bil vklenjen.

Inkarnacije so dejstvo,
ki je cerkev ne prizna.
vtisnit hoče v človeka
strah ponižnost do boga.

Učimo vsi se tu na zemlji
biti isti kot je On,
le tako bomo dosegli
raj v sebi, njegov lon.

LE VEST JE VERA

Ne rabim kler
še manj obzidja
to so hrami vseh ovir
s katerimi se vernik čuva,
da Bog ne pride v njihov vir.

Čustva so mi prepojena
z Njim, ki čuva od pekla,
On živi v mojem srcu
je resnica brezmejna.

Ne rabim kler, njihove halje
naj le uživajo svoj stan
a jaz posrednikov ne maram,
ker sem z rojstvom z Njim obdan.

Zato posrednikov ne maram
to so sovražniki ljudi
v njih ni kanček umovanja
da smo v duši enaki vsi.

Vere so od nekdaj bile
boj za duše med seboj
človek ti naivnež stari
le vest je vera, a ne boj.

V SPIRALI POLARITET

Ne zapiram se v jezo fanatizma
še manj sem s trmo ograjen,
ki zlahka se kot bomba sluti
in uniči moj nevidni sen.

Sem odprt, živim v slogi
z različnostmi tega sveta
v meni ni, blokad – nemira
je le širjenje duha,
ki ga ustvarja močen tok
nebeško večnega spoznanja.

Izpiti so na moji pot
preizkušajo me vsaki dan
lebdim spoznan v nevtralnem svetu,
ki nič na skrajnosti ne da.

To sem jaz enak po duhu
vseprisoten in v vsem
nihče ne obregne se več vame
saj sem neviden polarnim očem.

Vsak naj odloča le o sebi,
magneti razni vlačijo,
ko spoznaš njih kvarno silo,
se boš podal v notranji svet
tam našel pravo boš svobodo
in izgradil duši red.

BLODNJE

Me misel z blodnjo okrepi
v sebi išče nov izraz
okolica me ne razume
ko blodim po sebi
iščem spas.
To so izkušnje moje glave,
ki delajo zame nov svet,
svet ki ga nihče ne razume
samo nekdo, ki verjame v nas.
Razmišljam kakšne veličine
rodile so že matere
mogoče ljudske bolečine
porajajo vsem novi čas.
Vse spreminja bolečina
ne želim si jo, ker je hudo
vendar le šok čustvene sile,
edino on premosti te.
Nekdo ne najde več poti,
ker je od šoka drugi človek
začenja zopet bloditi
ta tudi sebe več ne najde.
Vsi mi doživljamo
v močnem stresu
kratke spoje, trmo, strah
takrat je važno da spoznamo,
smo nad prepadom prerojenja
v katerem je izhod ali krah.