poezija

ISKANJE

Sestavil sem besede takšne,
ki tvorile so smisel mil,
ujel v njih sem vseh trenutek,
ko vprašaš se zakaj si živ.

Zakaj rodimo se na zemlji
zakaj smo si različni vsi,
odkod toliko ras, jezikov
vsak mora bol začutiti.

V svojo voljo se poglabljam
mi um razširja se v modrost
v svetlobnem siju me ljubezen
nagovarja naj ji dam prostost.

Naj vendarle iz srca razširim
njo, ki me dela božjega,
naj jo nikoli ne zaklepam
v trmo, jezo pregrešno.

O jaz, ki vidim črne vrage,
ki plazijo se po poteh
zasužnjit hočejo ljubezen
s sovraštvom svojim do ljudeh.

Ko bo beseda vseh radostna
nas bo svetloba vodila
sfera tistih, ki ne vejo,
bo iskra nje umirjala.

RAZUMEM LJUBEZEN

V mojih mislih se prepleta
zemeljsko duhovni svet
razmišljam kaj je moč ljubezni,
če jo koristim le zase.

Takoj začutim egoizem
neko zaprtost, od vsega
širina vsa me ne dotakne
ostajam v sebi kot zaklet.

Tudi um je ozkogleden
gleda le za svoj obstoj
enak sem soncu jaz pozimi,
greje me, a ne dovolj.

Zato sem rajši do vseh bitij
razumevajoč in s tem krepak
dajem jim ljubezen toplo,
dobim nazaj nebeški zrak.

Narava sama poučuje,
da je ljubezen vir vsega
ne zaklepaj jo nikdar za sebe
ker je kot sonce od vsakogar.

KLIC USODE

Kako mističen je ta naziv,
če se prepustiš tej besedi
ki vodi v nepoznani svet,
svet lepote ali k bedi.

Usoda je izgovor ljudi
na domiselni način pobega,
od odgovornosti se odmakneš
naj bo usoda kriva vsega,

Zavedaj človek se resnice,
da vajeti življenja ti držiš,
o vsem največkrat sam odločaš
zato usodo sam si krojiš.

ŠIRIM ROKE ZA SVOJ OBJEM

Pripovedoval sem o življenju
o prednamnih sem ljudeh
živeli svoje so trenutke,
svojstvene na raznih tleh.

Le razmišljanja od njih
so bolj umirjena bila,
ker ljubezen so delili
iz bolj plamtečega srca.

Bilo je to pred tisočletji
živeli ste tako kot jaz,
le da spomin vas ne ponese
nazaj v tisti daljni čas.

Zdaj preživljamo življenja,
vsako noč po sladkem snu
malo smrt si vsak zapomni
za veliko nismo tu.

Prišel bo kmalu čas vseh časov,
ko se spomnil boš življenj
enako jih boš vse doživljal
tako kot danes svojih mnenj.

Takrat občutil boš svoj opus
vso celoto svoj’ga sna,
silna resnica te bo objela
kaj privzel si od Boga.

POT

Z vsakim korakom
si bližje svetlobi,
svetlobi resnice tvoj’ga srca,
a rajši doživiš
bližnjico tega,
ko spajaš telesi
telesi mesa.

Duhovna je sreča
sreča, ki traja
telesna je pot,
ki kot grom razsvetli
v njej slutiš širino,
širino neskončno
jo daje le žarek ,
žarek slasti.