poezija

DELFINI

Na morju sem bil med njimi
sem njihovo ljubkost sprejel
izsevali otroško so živost
v katero sem srčno verjel.

Z njimi je ljubezen vrojena
s prisotnostjo jo pridobim,
so kot magnet, ki me vleče,
da naj se jim le pridružim.

Delfini so nam v sorodu
so naša vrsta v morju hotenj
naše želje zdaj oni živijo
ne poznajo pomena trenj.

Z načinom življenja učijo
naj ne živimo tako
svoboda pri njih je bogastvo,
naučimo se kaj mislijo.

So povezava z vesoljem
govorijo jezik neznan,
ko se ga bomo naučili
bo človek z napredkom spoznan.

V SVOJI TIŠINI,

uravnavam si svet
razmišljam o mislih,
ki vodijo me
ali so dobre
ali so zle
poizkušam razčleniti
vso to gorje.
Vsaka za sebe
je svoja celota,
ki mora v sebi
zveneti tako,
da bodo ostale
z njo v povezavi
začutile sebe
kot celoto z njo.
Če v pesmi začujem
kak krivi ton
zabolijo ušesa,
že čutim polom,
isto mi misli
trmaste zle
prijavljajo grožnjo,
da bo prišlo gorje.
Vsaki nemir,
ki ga um podeli
se duša odzove,
del mene zboli.

POSEBNI SEN

Mi v snu je govoril
angel z zlatimi perutmi
da ne smem ga videti,
ker ne bi imel več svoje volje
le ona me preizkušat zna
koliko v meni je Boga.
Sam iz sebe moram postati
človek ljubezni in modrosti
dosežem to edino tako
da v meni več ne bo
sledov te zemlje,nje jakosti.
Tu je moj časovni prag,
ki ga moram prestopiti
v meni spi ljubezen božja
in moram sam jo prebuditi.

Čudil sem se temu snu
in takoj sem razumel,
da je težki to postopek
skoraj isti, kot ga Adam je imel.
Moje življenje je v telesu
Kajnovih snovi
moram sam se iznebiti
lažnih zemeljskih moči.

Inkarnacije so šolska leta
v katerih se človek poti
znoj izkušenj ga osvobaja
od prepohlepne miselnosti.