poezija

UTRINKI

Občutja so kot govorica duha
obnavljajo v meni smisel življenja
skozi mene se pretakajo vetrovi želja,
a jaz si želim le veselja.

Kaj čaka človeka sledeči trenutek,
če gleda in gleda okoli ta svet
kaj misli, da bo dobil od tega,
le breme na breme za svoj skelet.

Odšel sem daleč, globoko v gozd
se sedel na mah in zaprl oči,
ko zaživel sem v krogu narave,
začutil polnost sem notranjih moči.

Mir, to edino kar hočem imeti,
da čujem notranje hlepenje,
ki hoče in želi le v ljubezni živeti,
a najmanj to krivo življenje.

Mogočno drevo ob meni stoji
v njem vidim lepoto in poštenjaka,
ve dobro kako mora zase skrbeti,
da obroček si novi bo zmogel prišteti.

ADAM IN EVA

Prihajajo zdaj novi časi
spoznanje raste med ljudmi
prihaja občutek tiste resnice,
da v moškemu pol ženske živi.

Na ves glas se to čustvo objavlja,
da tudi v ženski je pol moških klic,
vsa stoletja so njo poniževali
zato živi še zdaj, kot duše iz vic.

Uspela je preko vesolja
izenačiti moško premoč
vesolje je vsem pokazalo,
da ni slučajnosti nikjer
mnogi moški so v telesu ženske
enako ženskam mnogim se godi.
Ko ne bo rasizma več do Eve
bo Adam z njo živel kot prve dni.

Zakaj nebo razkrivaš to resnico,
zakaj ime je Eva ti,
spoznavam, da si počelo odrešenja,
od samoljubja moških
in njihovih umišljenih moči.

KO MI CVET SPREGOVORI

Prevzel me je na polju cvet
zadržal od vseh mi je pogled
tako nedolžen v lepoti čisti
zaželel sem v sebi, biti isti.

Odkod ti taka silna moč,
ki je v globino mi posegla
a še močneje vonj dehteč
v njega duša bi prisegla.

Ni čudno da cvetlica ti
nebeška si kot zvezda
specifike od nje dobiš
od nje jih srkaš gnezda.

Mogoče slutiš tudi ti
zakaj si me prevzela;
ko telo mi duša zapusti
se bo vrnila tja,
odkoder vonj si vzela.

POZORNOST

Če čuješ melodijo,
ki v tebi zazveni,
ki oživi vso praznino
tvojih prejšnjih lepih dni.

Zadrži jo v sebi
in ne daj oditi ji,
ona ti je vir življenja
k sreči novi te vodi.

Ko zagledaš umetnino,
ki v tebi vzdrhti
ne odidi samo mimo
ona čustva ti budi.

Pozornost tvoja človek mili
naj bo sopotnik večno tvoj,
z njo boš našel vse kar rabiš
danes, jutri in nocoj.

KRIK

Ko so se čustva prebudila
spoznal samoto sem srca
objela je melanholija
celino mojega srca.

Pogledal sem okoli sebe
in videl dosti sem ljudi,
so tavali kot jaz v mraku
iskali srečo svojih dni.

Prebudil se je krik v meni
opozarjal me, tako ne gre
naj iščem bitje slično meni
enake želje so na veke bile.

Čustvo vedno najde isto
siguren sem, da čaka me
nekje v samoti neko bitje,
ki čulo krike je moje.

NOTRANJI DVOBOJ

Kaj je vihar
poln toče, vetra in hrumenja,
nič proti samoljubju,
napuhu in sovraštvu,
ki se v človeku
prerado vrodi
in ko ga prevzame
knez duhovne teme,
je hujši kot krdelo
najgrozovitejših zveri.

Le kaj bi moglo biti
nasprotje tej grozoti,
ki naj bi umirilo
to strast, napuh,
oblastiželjnost, slo po krvi,
ne umiri se z vojno
temveč le s ponižnostjo.
Ponižnostjo enako,
ki jo je nas učil
edini naš učitelj,
katerega je pohlep
na križ pribil.

Smisel našega življenja
Je hud notranji boj
kako naj premagam sebe,
kako naj končam dvoboj.

MOJ EGO

Razkrila se mi je praznina
v kateri sam sem bil malik
uvidel sem s čim se ponosim,
da je to nič, a ne moj lik.

Bolj ko kopal sem po sebi
me gnus od sebe je pognal
saj nisem mogel si verjeti
kaj vse sem si domišljeval.

Varljivost bi me še držala
v svojih krempljih važnosti
dokler spoznal nisem resnice
iz njene mile skromnosti.

Moj ego je začel kopneti
pred njeno silno nežnostjo
zahtevala prav nič ni zase,
le nudila je da spoznam
resnico pravo jaz o sebi
hvaležen sem ji za vsak dan.

OKO MOJE ZRCALO

Koliko obrazov in izrazov
se vidi na licih ljudi,

so vsi ogledala, so povezava
impresija naših globin.

Edino oči, njih silne moči
reko nam nevidne povesti,

njihova žalost, trdota in radost
naša občutja obelodani.

Vse čustveno, kot s kopreno,
med seboj se prepleta, živi

širimo krila, kruta in mila,
če niso složna, nas ne poneso.

Nič ne miruje pogled te varuje
če je do drugačnih povezujoč

le glej oko, sogovornikovo
v njem vidiš resnico kakšen si ti.

VAM JE KAJ ZNANO

Rad gledam, ko sedim
bilo kje na klopci,
kako oči hite
po ljudeh kot mali zlobci.

Vsak sprva pogleduje
na drugemu le to,
kar ni pri njemu lepo,
a želi videt’ vsaj isto.

Nekdo slabo vidi
in na tiho je vesel,
če zagleda izza grma,
da je očalar mimo šel.

Spet drugi zasledi,
kar prvemu ni mar
saj on ima vse lase,
a ta le kolobar.

Tako si lajšamo minute
občutja svojih dni,
ko uvidimo da nismo
edini med ljudmi.

SKROMNOST

S skromnostjo se rad
bogat odene,
ko peš, namesto z avtom
v gore gre.

Kako naj jo jaz
navzven izrazim,
če nimam nič
za dati med zobe.

Lahko si skromen
ob bogati mizi,
pri prazni pa,
le revež ti je ime.