poezija

NEUSTAVLJIVA

Volja je neustavljiva moč,
je neke vrste vztrajnik
je trdna, močna kot beton,
če je ljubezen oddajnik.
V njeni moči sem živel
si urejeval vtise,
neke sem si vkoval
ostalim dal odpise.
Včasih rado se zgodi,
da te vtis zavede
tako sem znanki neki dan
prišel kopati grede.
Zatekel sem jo v postelji,
o spolnosti je brala,
bila je z njo nafiksana
že s pogledom se je vdala.
Preživljala je postni čas
zato sem toliko lažje
začel namesto več gredic
obdeloval le njeno.
Zelo zarasla je bila
kosmata ta goščava,
sem komaj se prebil skozi njo
me čakal je pred vrati,
klitoris njen res velik
me zaustavil kot za šalo.
Začel sabljati sem se z njim
dokler se ni povlekel,
takoj za njim naprej hitim,
a sramna kost kot skala
spustila se je nizko dol,
nikakor se ni vdala.
Je obupana pomagala
ker jo je sila gnala
vročina iz nje je puhala,
da se je izsušila,
odšla sva hitro v njeno kad
z malo mlačne vode
je dvignila noge v zrak
začul sem krik ugode.
Pomladil sem kot strokovnjak
zapuščeno postojanko
da nisem močne volje imel
bi imela njo za rajnko.

Saj pravim, da je volja
edina prava moč,
daje dobre rezultate,
če je praktik navzoč.

Spoznavanje

Odkril sem novi svet v sebi
pretoke mnogih vodopadov,
ko je srce mimo volje
vodilo me iz rajskih stez,
na samo minsko polje.

Vsak krivi gib,izraz pogleda
ne bi ušel mojemu občutju
saj bi kot hladen tuš razvodenela
spontanost zveze v trenutku.

Le enost z njo želel sem doživeti
tišino mir, ki je počelo vsega
takrat notranje silno koprnenje
tovrstni strah dveh src presega.

Premočen ego vodi v smrt ljubezen
uravnotežen srcu da podporo,
ponos ubija mir in nudi zlo tišini
zato živim, da najdeva odgovor.

OTOK SREČE

Me južno sonce je zganilo
primaknil sem se njej ob bok
je bedra temna razmaknila
prodrli žarki so povsod.

Plamtela je v večerni zarji,
ko fen mi kodral je lase
oči sijale so od sreče
obalni pesek je objel noge.

Pretrgal tu in tam je val tišino
v kateri sva delila si
skrivnosti tihega otoka
na katerem kri rada kipi.

POLITIKA

Vtikal se je v zadeve,
ki niso mu bile nič mar
hotel je pamet vsem soliti
dobil nazaj le psovke v dar.

Nekdo drug je bil drugačen
z vsemi bolj kot ne usklajen
če nočejo poslušat dobro
naj bodo še med sabo plen.

Isto z istim se privlači
dobro slabo omrtvi
vnaša zaupno mirovanje
nihče od njih ne vzkipi.

Kdor preteklost v vse vpleta
ta sedanjost ne pozna
staro mleko novo kvari
takšna je danes politika.

BLOG IN RIME

Se znašel sem med dekleti
nihče od nas nima več let
telesa so nekje obstala
a duša čas ne ve si štet.

Iznajdljive so vse naše duše,
hočejo srcu dat’ živet
poklanjamo namesto vina
notranjost svojo preko besed.

Odkrivamo si brez zadržka
največje tajne, želje, mik
globoke težnje za nebesa
ki jih ustvarja čustven dotik.

Odškrnejo se včasih vrata
le redkim se ta pot odpre
takrat dve duši polni peloda
dopuste telesu, da ga prevre.

Telo je večni izdajalec
prav vsak spozna ga slej ko prej
zato le naj bo izza obzidja
a mi v brezčasju kot doslej.

GREŠNA MISEL

Slonel na deblu
mogočne sem sekvoje
daleč od vsega
kjer civilizacija še ni zabila
kažipot svojih meja.

Vsebina mojega življenja
me je vodila po poteh
kjer v samotnih sem korakih
začutil v čem je vseh nas greh.

Kot gejzir mi iz globine
je privrela klena misel
da vse kar doživim, ozrem
je prvo v meni, zato tu sem.

Kar se iz nezavednosti povzpne
me kmalu vplete v situacije
v katerih doživljam prav te trenutke
v kakšne ukleta, moja duša je.

Tako se vodimo po zemlji
sami sebe, misleč da vse,
kar preživljamo z okoljem
krivimo druge,le sebe ne.