poezija

POHLEP

Me pot zanese skozi gozdove
v brezpotju življenja mnogih dreves,
naenkrat zagledam njihove roke
posekane veje in štore vmes.

Tam zdaj čemijo in čakajo konec
trohnoba jim jemlje vitalen izraz,
pokajo veje pod mojim korakom
oglasi se sraka, čuvaj novih jas.

Pogled se razpre, na vrhu planote
širina lepote brezkončnih gozdov,
opazne so rane, posekana debla
na podrast pozabil pohlep je surov.

Namesto da srečen se vračam v dolino
smrdečo od groze človeških plodov,
zajame me čudna melanholija
kaj dela pohlepnost dvonožnih rodov.

RESNICA SMRDI

Govorim naučeno se oblačim po modi
reklamam verjamem, kam me to vodi.
Praznino občutim, ko se prebudim
kdo sem, se vprašam, kot pajac se ponašam
kje je moje mišljenje moja osebnost
kje so tisti občutki, ljubezen, zasebnost.
Nočem več biti neka lutka na niti
svoj hočem postati že danes, ne jutri.

Kako da se rešim oklepa hijen,
mi srkajo kri za svoje potrebe.
Po čigavem nareku koristim moči,
da bi kupil in misli kar koristno mi ni.
Te silne reklame tekoče laži
so se razpasle v vse pore ljudi.
Vse je usmerjeno le na telo,
a duhovnosti ni, tam ni zaslužka,
resnica smrdi.

Prihajajo leta, vilinčki,serafi
se turbulenca razpleta, viharji, potresi
bodo nesnago, v ogenj zemlje odnesli
in kdo mir bo občutil, v vrtincu dogodkov
bo vedel da nosi v sebi ljubezen.

Več ljubezni skladiščim v druge
manj bolečin bom čutil v sebi.
Prepustil sem toku svoje mišljenje
me vodi resnica, naj še življenje.

DVE SMERI

Ustvarjam seme samega sebe
zato sem prav tu prišel na svet
rastem in širim si svoje bistvo
da ne ponovim spet Ikarjev let.

Zakaj ravno tu lomimo si krila
saj vendar prek’ njih je dana nam moč
le preko njih misel nam jadra
v vsakodnevno zvezdno noč.

Sem si obljubil, da bom drugačen
ne bom si zapravljal čas kot vsi
svoja krila bom čuva zdaj bolj pozorno
da bo seme zmoglo z njim jadrati.

Nadziram misli, seme početja
zavedam se njenih posebnih moči
z mislijo raste smer končnega leta
vem da na zemlji sta le dve smeri.

NE UBIJ !

Živela sem kot vsa dekleta
imela milo sem mladost
prvi stiki moj’ga društva
odkrili mojo so slabost.

Kot naivka sem spoznana
nisem vedla za ponos
trpela sem žalitve bližnjih
bila jim nisem prav nič kos.

Nihče me ni učil boriti
za ime, ponos, srce
koristili so moje stanje
spletke so me uničile.

Začutila sem svoj propad
moje okolje je blestelo
ubili so me brez krvi
le telo je še živelo.

Kot pametna sem po naravi
vedela kaj hotel je,
ko klesal je zapoved peto,
ni mislil nož, ampak srce.

KDO PLAČUJE GREHE

Ne more se nam nič zgoditi
prehrano nam narava daje,
kdor hoče imeti še zlata
diamante in sanjske kristale,
mu bo duša šla po smrti
v globine zemeljskih plasti
in tam bo vse obnavljala,
kar je telesna požrtija krala.

Prav vse se mora povrniti,
kar komu škodi na njegovi poti
kriva misel, poželenje
nosi še nevidno ceno,
ki jo plačal bodeš zanesljivo
mogoče zdaj, ali kasneje.

Če cena pride kmalu za teboj,
čeprav je huda, vedi,
da duša ti ne bo ostala
za dolgi čas v zemlji.

SREČEVANJE

Krog je vedno zaključena črta
krog je življenje vseh nas ljudi
kdor ga sestavlja iz pravih trenutkov
ta svoje življenje pravilno živi.

Kako skozi čas je osnovno učilo
v katerem vidiš vzpon ali pad
kaj se prepleta v občutkih in umu
takšen nabiraš v sebi zaklad.

Poizkušaj razumeti vsako osebo
pa čeprav te užali ali hudo stori
slučajnosti ni na tvoji poti
globoko v tebi nekaj slično leži.

Pot je po krožnici v vsakem drugačna,
ko srečaš se z drugim, se srečaš s seboj
situacija vsaka ti jasno pokaže
kaj je v tebi, mir ali boj.

KRIVEC

Leta in leta prihajal je pes
res rad v mojo bližino
vedno dobil je zalogaj
se vračal čez zapuščeno njivo.

Prišla je soseda razburjena vsa
da kdo si je pot tu napravil
trava je vsa poteptana bila
kdo ji je travo pogazil.

Ravno takrat je krivec prišel,
ko je z rokami vila in vpila
preplašen je ves mimo odšel
po svoji zahojeni poti.

Štel jih je dobrih že šestnajst let
zavaljen v svojem kožuščku
ni mogel verjetno vse to prezret,
da je krivec na njenem zapušku.

Močno ga je prevzela ta vest
mu ni dala miru več v mislih,
čez dva dni je prišel k meni lastnik
da kap je zadela mu psička.

DRUGAČEN

Tu sem,
med mnogimi enak
a vendar nekje v sebi,
se niti ne zavedam oglja,
ki tli od večnosti v meni
in čaka da me spomni
da sem drugačen.

Premetavajo me leta
situacije, dekleta
povsod se še ujamem
dokler se v meni ne oglasi
občutek hudi v samoti
pojavi se in vpije,
ti si drugačen.

Kje je drugačnost
le kakšna to izgleda
ko isti sem s pajdaši
in ženskami brez reda…

Takrat praznina me oblije
in vidim jo v času,
ko ravno sem s pajdaši
in ženskami na glasu…
zasede me v celoti
v njej zadnja iskra oglja
me sprevidenju napoti
zapoved kot sirena
neskončen glas mogočni
bodočnost mi določi.
Le drugačen češ obstati!

KONČNA RESNICA

Približal sem sebi samega sebe
spoznaval ustroj svojih silnic in želj
razkrival kaj drugi nosijo v sebi
primerjal in vagal s čim sem obdan.

Vsak dan je nudil nova odkritja
so rasla v brazdah preoranih časov
v pomoč mi vesolje pošilja osnove
ki so zapoved vseh nas in svetov.

Na vsakem planetu se duše učijo
spoznati bogastva notranjih darov
mi zemlja razkriva zdaj končno resnico
koliko dušne svetlobe bom nosil domov.

OGNJIŠČE

Odprl vrata nežno sem ljubezni
zbežala k njej je hitro iz srca
preskočila je iskra prag mladosti
žarela v razburjenju sva oba.

Trepet notranjih silnic naju slači
dopustila je, da pojačam tajni žar
odmaknila jo je večkrat v vročici,
preveč slasti ji je zadala trda stvar.

S časom prilagajala se njemu
njemu, ki ga videla še ni
veliko tega je že vedla ali čula,
nikoli pa za stanje rajskosti.

Od tega časa drugačna sva postala,
postala moj je del notranjosti
z leti sva bila si vse bolj bližja,
ker paziva, da žar večkrat plamti.