NI BILA LEPA…
Nisem je videl
kot da nevidna
je nekje blizu
vedno bila,
le glas njen sem slišal
besede pomembne,
ki so se znale dotakniti srca.
Se vedno je našla
v pravem trenutku,
ko nisem vedel
odločiti se prav
kot angel, ki čuti
in predvideva
me vodila je čutno
po poti srca.
Prijatl’li so imeli
vedno za reči,
vidiš ni lepa
kaj bi le z njo,
a jaz sem edini
spoznal njeno lepoto,
ker le ob njej je drhtela
moja duša.
IZVITOPERENI SVET
Hodim v šole
ne učim se več tega
kar Platon in Sokrat
sta še širila.
Ni več ljubezni
notranja zorenja
samo tekmovanje
in boj za prestiž.
Kdor v sebi izniči
samoljubje, sebičnost
ta je na poti
do notranjih moči.
Spoznaj vso naravo
oživi v sebi
zapovedi božje
in klic vesti.
Dosegel boš stanje
vesoljne daritve,
ki te bo rešila
zemeljskih skrbi.
Vse drugo je pekel
duše – telesa,
ker si se znašel
v žrmljah laži.
Materialne dobrine
so lažno bogastvo
rojevajo žejo,
ki vse huje skeli.
Izgubil si bitko
notranje širine
svobodo življenja
širino srca.
Šola uči te
da vidiš le sebe
v ograjeni palači
v katerih že čutiš,
da boš v lastni ječi.
ŽAREK VZNEMIRJENJA
Zbudil sem zjutraj se ob njej
z občutkom lakote po tej goloti
jutranji žarek se prebil
obstal na njeni je lepoti.
Prežet od mira in nemira
razburjala mi je srce,
ko gledal sem kako drsi
po njej ta žarek v samoti.
Njegova pot je kazala
kako znam strpen vedno biti
pred očmi se mi je razpršil,
razsvetlil je njeni dve pohoti.
Napol budno ji telo
se je kot moč vzmeti napelo
globok vzdih mi je dejal,
sedaj se bo ali ne začelo.
Roka sama segla je
tja kjer je spolna sla najslajša
začutil v lastnem sem drgetu
njeno sramno kost napeto.
V mraku tiho je ležala,
ko sproščal sem vzmeti teles,
pokazal sem ji krivca sreče
ki se prebijal skozi luknjico
temnih okenskih zaves.
SLOVO
Hladen znoj
oblil je moje čelo
pogled strahu
razširja krog zenic
nad menoj
raztreščila se gora,
a iz nje,
že čutim pare klic.
Blisk za bliskom
prebija mi možgane
ustvarja v meni
zadnji hropeči vdih
masa zemlje, skal
vročina vse preplavi
telesa ni
so razcefrale ga moči.
Lebdel nad grozo
zemlje sem še davi
danes mir
moreč jutranji sij.
Zbudi me vrisk
strah zopet me preplavi,
jaz nisem mrtev
prijatelj je odšel.
Zapustil mi je
v snu moreča stanja
s katerimi
zdaj vem, se je boril.
IMELA JE..
Imela voljno kožo je drhtečo,
ko stal sem gol
pred njo v žaru slep
sem dvignil jo
visoko kot na nebu
zaokrožil sem nebeški krog.
Me gledala je kot Marija
iz te višine ljubljena
ne vem odkod moči v meni
morda čistoča nje, jo lajšala.
Spustil sem jo na tla presrečen
gledal od blizu te oči
takšna mehkoba in milina
srce sta mi vsrkali,
občutek je postal grozeč
srce me je zapustilo
a mene kot da bilo ni več.
S starši odšla
je preko oceana
vzela res mi je srce
vsaki dan ji pišem pisma
daj draga vrni vsaj
trenutke te.
USODA
Prepustil si se
občutju hotenja
dokler ne zadene
kot pesek puščave
puščobnost življenja
te z isto močjo.
Boriš se kot bilka
brez vode v pesku
si pustil iz sebe
korenine slasti.
So se razrasle
postale so močne
so te vkopale
v tej pustinji.
Usoda kot vidiš
je tvoja preteklost
a ne dejanja
višjih moči.
ESENCA ŽIVLJENJA
Je temno noč zbudila zarja
oživela ves duhovni svet
vsi so čakali le njega,
da požene v njih razcvet.
Prvi žarki rumenila
so preplavili zemljo
nešteto duš so nahranili
dali moč so in voljo.
Je zaveso zagrnila
ni se dala še zbuditi,
telesu tema je godila
želela mu je ugoditi.
Vstala dosti je kasneje
zlomljena in brez moči,
ker je jutro zamudila
hrano duše vseh ljudi.