poezija

POT V NOTRANJOST

Solze so lajšale ji bol tegobno
se v njih utrujen je obraz hladil
mehek sen jo z nebom je povezal
občutek resnosti je obudil.

Po snu se ji je misel razbistrila,
da se morda je moralo tako zgodit’
ostala sama s solznim še obrazom
začutila je v duši nov premik.

Težko sprejela so ji čustva nežna,
iz globin prihajajočo tiho vest,
da to zgodi se rado tu na zemlji,
eden mora vedno prej umret.

Ostane tisti, ki ni mogel dokončati
lastne naloge prinesene na svet,
pogled na njih od blizu se prikaže
pomaga ji spet svojo luč uzret.

PODUK

Kot po receptu
se vse preliva
ostaja v vsakem
sladek spomin
na poželenja
iz tistih časov,
ko si radosti
preko telesa polnil.

S časom recept
je dobival polnilo
okus se je ožil
na odtenke v njem,
ljubezen postala
je poglavitna
delovala je globlje
kot strasten objem.

Življenje ni drugo
kot uk o ljubezni,
ki hrani nebesa,
dušo in mir.

OSEBNA PREIZKUŠNJA

Izrasel sem iz praha
energijskih moči,
ki krožijo iz večnosti
v večnost prek’ ljudi.

Se najhitreje v telesu
sooči vsak s seboj
spozna se z lažnim egom,
se poda v končni boj.

Premnogi izgubijo
to vojno dveh moči
jim vest bila pretemna,
a Satan poln luči.

Vsak svojo pot tlakuje
ni vse kot si želi,
najtežja v njej je vojna,
notranja brez ljudi.

CUKRARNA

Ena misel me obseda
kaj storila bo z menoj
večnost s tem se ne ubada
mene pa obliva znoj.

Rahel dremež me objame
kot bi v nezavesti bil
čakam v tihi želji ure
da bi v večnost se vselil.

Slišim mrzlične korake,
ki pretresajo mi pod
v njih nemir je začutiti,
ker pač nisem jaz njen rod.

Upanje je vse kar nosim
v praznini srčnih kletk
s strahom bijejo v meni
da ne bom zopet preklet.

Te razumem dragi Murn
obema bije isti čas,
čeprav razdobja so različna
ista parta oznanja nas.

DARILO VESOLJA

Sprejel sem njo kot darilo,
jo dalo je vesolje mi
verjetno sem se v ljubezni
ravnal pravilno svoje dni.

Nič ni slučajno, še manj dekle,
prikazano iz nič kot rosa
v svoji nežni pojavnosti
je osvojila vse, kar me drži.
Ostal brez glave in besed
zaztrt v njeno sem telo
tako sem stal ves brez moči,
ko je povzdignila glavo
prešinil me je lesk oči
pomahala mi je ljubko,
da nebi mislil, sen je to.

Izrekla mi je znano misel,
me dalo njej vesolje je
verjetno se je v ljubezni
ravnala čedno svoje dni.

          ROM 

Nikjer ni bitja, kot je Rom
on svoj’ga bistva se oklepa
ne dopušča srcu takšen zlom,
da mu svobodo kdo zaklepa.

Prišel je on med nas volkove
za ceno svojega življenja
uči nas vrednost en’ga dneva
in ničnost bogastvenega želenja.

Mu smisel je le čas sedanji,
ker jutri daleč je za njega
v setni glasbi se izdvaja
ga v noč odpelje konjska čerga.

V vasi, kjer ni spoštovana
zadnja hiša brez številke
ona hrani te brez doma
čeprav z njimi nima stike.

Kot galebi na obali
klatijo se iščoč hrano
saj je zemlja in ozračje
našel Rom povsem ‘zropano.

Mnogi so za kariero
ukradli Romom iz srca glasbo
drugi Oskarje dobili
ko so jih v celuloid povili.

Oni so v prekletstvu svojem
ogledalo naše duše,
ko prikažejo se blizu
v nas ni vesti - le delček duše.