poezija

DUHOVNA VSEMOČ

Vseprisotna duhovna sila,
ki si dala mi življenje
v tem telesu in v kraju
kjer živim prepuščen poti,
tisti poti, ki me vodi
in mi daje moč spoznanja
in težave tudi zraven
če se nisem jim priklanjal.

Moja volja je le tista
ki vzkaljena z duhom diha
le takrat se izrojeva
želja, ki jo ljubezen seva.
Srečen sem, ko meditiram
slišim tiste si napotke,
se prikažejo kot želja
mi osrečijo sedanjost
in osvežijo tok veselja.

Spoznati tebe
vseprisotna sila,
je postopek in dogodek,
ki ga mora vsak spoznati
drugače bo sam svoj izrodek.

 ŽELJE  LJUDI

Sedim na skali tam ob morju
zagledan daleč v obzor
grozeči valovi so pod mano
jim kaže skala svoj odpor.

Kako lepo je uravnana zemlja
toplota bije s hladnim boj
ustvarja moč in nemir morja
sem zadnja priča za ta dvoboj.

To sem jaz, bog tu na zemlji
spreminjam vse kar možno je
zagledan daleč izza obzorja
bi rad še zvezde le zase.

SPOZNANJA

Novo spoznanje me vodi
v čisto drugačen nov svet
z njim se mi zarja odstira
ne morem sam sebi verjet.

Ogromno vprašujočih pogledov
obstali na meni so vsi
le jaz edini med njimi
razlagam, kar videti jim ni.

Nisem edini, ki opozarja,
da nosijo vsi isto moč,
da naj se podajo v temo
razbijejo naj svoj obroč.

Sam Bog se prikaže v želji,
a želja je le luč sveta
v njej izražaš si svojo resnico
v njej vidiš svoj hod do neba.

Življenje le eno je mnogim
premalo da najdejo pot,
k cilju jih bo pripeljalo
izkustvo, ki je vsem kažipot.

Prepreke so mnogim preostre
vendar prava spoznanja rode
v njih vidiš naslednje korake
v njih najde vsak pot le zase.

PRIHODNOST

Spoznal sem v sebi plod moči,
ki vodi me v resničnost
v njej strah poželjnost in skrbi
spremenjene so v ničnost.

Saj vir mišljenja mojega
so želje vsakodnevne
one me obveščajo
kam misel naj mi krene.

Prepuščen toku teh moči
sam sem sebi hrana
vse drugo vrača me nazaj
v enak začetek dana.

Vsak strah, ki porodi se vmes
ga taisti vir izloči
ne dopušča, da se vrine vmes
ker mi le želja dan določi.

Ne spustim v sebe strah grobost,
da borita se v meni
takrat postanem le objekt,
ki je izgubil mir v sebi.

Vsaki dan, ki ga ustvarim
izpolnjujejo ga želje
radost se uresniči mi
me v prihodnost pravo pelje.

SAMOOBDELOVALEC

Tudi prvi pok,
ki se razširil je v prostranstvo,
še kar naprej utira sebi gaz
v njem vsak od nas
življenje svoje vodi
naj pazi, da ga ne ugrabi plaz.

Kakšno usodo si na poti ustvarjaš ,
je odvisna le od tvojih močnih hotenj.
Če vladaš s seboj res suvereno,
ne boš nikdar obziren bil
do tujih mnenj.

Prepričan sem,
da uresničil rad bi vsa hotenja,
ki oblikujejo mišljenja in smeri.
Zavedaj se, da se prav vse spreminja,
a najbolj ti, če le na svoji poti si.

Trmasti so tisti brez ideje,
žive v rovu svojih prejšnjih dni,
a ti sprejemaš življenja vsa kot svoje,
v njih čutiš pestrost in prepletanja moči.

Tudi prvi pok
razširjen v prostranstvu,
ustvaril je neskončno mnogo
spreminjajočih si podob,
ena od njih si tudi ti na odru
na katerem vidiš odsev radosti ali grob.

SKUŠNJAVE

Sprehajale se skozi mene
razne misli in ideje
lenost jih ni zadržala
odšle so z vetrom skozi veje.

So se vmešale skušnjave
prigovarjale nasladno
v želji bi me zapeljale
odvlekle bi me ven iz sebe
ne bi znal se več vrniti
v tihi čar, čeprav lenobni
nisem dal se z njimi oviti.

Rajši zrl sem v oblake
čakajoč amora zase
razprl mi bo prava čustva
zedinjen z njo bom večne čase.

SPOKOJNOST

Prekaljen v svojih izkušnjah
razumem vse, ki niso dosegljivi sebi
zato ne morejo se znajti v svetu,
ker še spokojnosti si niso zmožni doumeti.

To duhovno zakonitost
brez katere ni miru v telesu,
niti razumevanja drugačnih
še manj življenje v ravnovesju.

Sproščen izdih se je izvil iz mene,
ko sem vklenil to prvino vase
nikoli jo ne bom zapustil
naj vlada mi vse večne čase.

Rad bi, da vsak si najde mesto,
kjer naj krasila bo spokojnost lice,
ker je edina spremljevalka,
ki odkriva sveti sij resnice.

POT VSEH NAS

Prepojen z nečistočo lastnega izdelka
spoznavam sebe že nešteta leta
rojevam iz sebe duhovne pra-oblike,
ki so kot opne vame vse pripete,
so trdožive v svoji želji biti
mesenost z njimi je vsa pretkana.

Globina slutim da je vsa drugačna
v njej seva že čistoča diamanta,
ki me v naravi še ne uprizarja,
kot ogljik v začetni sem sestavi,
a oglje nisem,že trdnejšega sem stanja.
Mnogo nevidnih mrež me osenčuje
čutim njihov pritisk in šelestenje,
ko hočejo me kot bolezen bedna
vzeti za svoje izkoriščevanje.

Gledam diamant, kjer se na rozetah gladkih
gnete nebroj duhov modrosti in radosti
v sebi moram doživeti isto
zato se čistim, brusim brez obzira
na poglede svetovljanskih misli,
ker vem, da bom enkrat spreobrnjen
postal kot Bog sam sebi- Njemu isti.
Izroditi iz sebe takšno stanje
kot se iz grozdja prelevi nam vino,
vendar se jaz s svobodno voljo
zavedajoč pretvarjam
v vse božjo celično prvino.

RADOVEDNI NEZEMLJAN

V času ko Saturn zapustili sta obe kapi
južnega in severnega pola
ostal okoli njega je svetleč obroč,
ki še danes ne pobegne ostremu očesu
na nebu ga iščoč.
Zapustil ta kraj Saturnovega sem kolesa,
da vidim to
že tam opevano mi zemljo,
kjer zibelke so božjega človeka,
kjer človek se uči
spoznati božjo luč
notranjega pra-veka.

Prevzela me predvsem sinjina,
ki se ob dnevih sončnih žarkov
iz morja do neba v modrini vsej razpleta.
Prevzela me narava
z živopisnim je življenjem
neštetih sort rastlinja in živali,
ki so v harmoniji in ljubezni
živele v sebi svojstveni zahvali.

Predvsem sem prišel gledati človeka
saj Bog mu dal po sebi je podobo,
a videl sem le čudne surogate
zavedene, kričeče kot hijene
kako spreminjajo vse
kar je v upravljanje
bilo samo njim dano.
Iz zemlje, raja vsega prostranstva
napravil si je človek pravi pekel
pozabil je kot bebec vse procese,
ki naj bi ga
pred obličje lastno pripeljale.
O ti uboga zemlja, ki trpeti moraš
svobodno voljo norcev,
saj glodajo te na vse načine
samo da bi prišli
namesto v lastni raj,le do zlatih novcev.

VERE IN ČLOVEK

Odhajam iz sveta
materialnih silnic
v svet notranjih zubljev,
kjer ogenj čisti in ubija klice,
ki vabile bi me
nazaj v telesne bitke,
kjer se spokojnost in tišina gubi
radi ritma ustaljenih
in mogočnih rezonans divjaštva.

Živim na gori,
ki se kot luč sveta v svojem miru
pod sinjim nebom čudi
kaj vse je zmožen človek
in za čim se vsem v svojem svetu trudi.
Namesto da se mu predaja božje znanje,
ki ga bi čuvalo
in mu nudilo razkošno zdravje,
on dela bogu ogromna svetišča
ozaljšana v marmorju in zlatu,
ga vabi naj živi
med mrtvimi zidovi,
samo da bi sam živel
tako kar mu posvetnost nudi.

Vse najboljše mu vse vere dajo
od krvi pa do mogočnih templjev,
le tega ne kar On želi si,
da bi se ljubile vse vere
med seboj v istem Bogu.