SRCE IN EGO
Karkoli delaš, česarkoli se lotiš, vse povsod je prisoten postopek in če ni vrstnega reda, ne bo proizvod nikoli dobro končan. To velja tudi za življenje in kot tako, ne more dobro končati, če ni že v samem začetku postopek kot pri vsaki stvari pravilno začet.
Otrok je enak rastlini, le ta mora imeti močno steblo, katero naj bi kasneje z lahkoto držalo cvet.Narobe je misliti, da bo otroku um nosilec ali podloga sreče.Vgrajevanje v otrokov um vso znanje sveta s strogim režimom in tempom brez milosti, bo takšen bodoči človek hladen robot brez usmiljenja in razumevanja do slabotnejših in sebi enakih. Zato mora otrok imeti kot prvo, le vzgojo srca, kjer domuje ljubezen in ona se vnaša v njega s polno mero pazljive vzgoje, s katero hranimo njegova razvijajoča občutja. On mora preko svojih pet čutov – pogleda, otipa, sluha, vonja in okusa dobiti takšne vnose, ki mu bodo vlivali moč samo obstojnosti, pomembnost notranjega mira, razumevanje in vedenje o tem, da ve koliko lastne svobode v danem obdobju svojega življenja lahko koristi in do kje je meja te svobode. Vzgoja vedno temelji na mehkem in razumevajočem pojasnjevanju brez odstopanja, kajti otrok vedno izsiljuje in poizkuša prebiti meje dovoljenega.
Današnja leta so leta, kjer otrokom vnašamo mnogo znanja, kjer je istočasno malo razumevanja o njegovih posebnih zmožnostih, ki se drugače v vsakem skrivajo. Le ljubezen zna izvabiti iz njegovih globin te nagnjenosti ali talent.Največja kazen roditelja, ki jo otroku prizadene je ta, da mu odtegnejo ljubezen kot kazen za nevolje, ki jo imajo z njim. Znati spodbuditi, to je glavna naloga staršev in obenem mu utrditi tista občutja, ki mu bodo pomagala prebroditi in premagovati vse ovire labilnosti in stranpoti. Prav vsak človek ravno radi nepravega mladostnega postopnega pouka, nosi svoj križ neuravnovešenosti, katere se lahko zelo hitro spremenijo v pravo moro, iz katere se ne bo znal sam izkopati.
Mi se vsi obdajamo z lastnimi energijami občutij in energijami svojih misli, kakor tudi moči ostalega sveta. One so enake pajčevini, ki je lepljiva, ogabna in dušeča vedno toliko, koliko smo z njo karakterno istovetni in zato se nič ni treba čuditi, če ne najdemo izhoda iz lastnih težav. One so vedno proizvod naše energijske celote, katera vpija iz okolice kot magnet tiste moči, o katerih mislimo, da jih bi želeli še več imeti v sebi.Kdor v sebi ne nosi srce polno ljubezni in razumevanja do vsega, tega bo nosil um in posledično tista energijska silnica, katero njegov um vedno znova in znova porojuje, ker je enak recimo dinamu na kolesu, ki vedno iz sebe ustvarja le samo elektriko.
Vsakdo, če si le zna prisluhniti in se pozorno analizira, lahko ustanovi sledeče, da živi vedno tako, kot ga v njemu vodi najmočnejša energetska silnica. Katera je ta silnica si lahko hitro brez spovednika sam prizna, samo seči mora brez lažnosti in glume globoko vase v lastno srce, tja do vesti in kot v ogledalu se mu bo prikazala resnica. V kolikor pa nosi mnogo sklopov negativnih potenc, se lahko kaj hitro najde že na zemeljskem sodišču, katero mu bo pomagalo k samo spoznanju in iskanju poti do srca, katerega v otroštvu ni imel priliko spoznati.
Starši s svojimi pogledi na razvoj otrok so v večini nezavedno krivi, ker se tudi njihova srca niso pravilno izoblikovala. V otroka roditelji zelo radi vnašajo svoje hibe, neizpolnjene sanje in druge neumnosti, namesto, da bi poizkusili najti v njemu bisere, ki jih zagotovo nosi, a to so prirojena znanja ali celo talent.Vsi vemo, da je ljubezen v svoji vnemi bila in bo vedno slepa in zato se tako rada vname za osebo ali stvar, ker v njej ni zadržkov niti meje in nič ne zahteva kot protiuslugo, ampak le to kar se daje njej z radostjo enako. V njej je brezmejna svoboda, kajti v Bogu je izvor te svobode, a le preko ljubezni se On edino občuti in doživi. Prav zato so roditelji tu, da prve korake k samostojnosti učijo s srcem v srce, a ne v um. Končno smo prav vsi do telesne smrti učeči otroci kjer se v situacijah učimo kaj je v naših globinah nečistega, da bi to spoznali in odstranili.Zakaj je temu tako, nam vedno znova govore preroki. Življenje duš nekje v vsemirju je umirjeno, ker pri njih tam ni polarnosti, a zato je močna želja vsake, ugotoviti svojo resnico o sebi. Ta silna želja dušo pripelje tja kjer lahko ugotovi resnično stanje svojega sebstva.Zemlja s svojo močno zastrašujoče negativno, težko energijo, kjer je celo čas tisočkrat počasnejši kot čas izven njenega območja, je prava moč, ki stanje duše, v še tako malih odmerkih negativnosti zaznava in vrže na površje vse, pa čeprav je še tako prikrito.Prav zato so preizkušnje tako hude in obremenljive za človeka in da bi se v njih znašli smo vsi premalo obveščeni o tej tako zelo važni poti samo-spoznavanja in izpiti se ponavljajo iz inkarnacije v inkarnacijo.
Srce, ki je nosilec razumevanja, njegova energija imenovana ljubezen se mora boriti že od rojstva s svojim prvim nasprotnikom, a to je EGO, ki je predstavnik uma in telesnih hotenj. V tem osebnem boju je večno nihanje in iskrenje po prevladi in zato je tako zelo važno, otroku dati moč srca, da se bo znalo v svojem boju pravilno orientirati glede na lažne in priliznjene situacije, ki ga bodo od hudičevih silnic kar naprej oblegale in zavojevale.Ego je dobro imeti, vendar le do mere, katero srce tolerira, kajti tako se samo-spoznavanje vrši v najhitrejši možni obliki.
Kdor pade pod vplive tega sveta in ga vodi želja da bo zapeljevalec, pohotnež, vlačuga, se bo vanj hitro naselilo še nekaj zajedavcev, kot so napuh, ošabnost, lenobnost, a v tako gnezdo se rada ukorenini in utabori zadnja instanca moči, a to so jezljivost, pohlepnost in trma. To so energije nepopustljivosti in človek s temi karakteristikami je postal živi kamen, kjer njegov Ego brez kančka ljubezni hoče hrane, ki naj bi ga živela in zato hoče moč in vlast nad vsemi. Bolj ko je bogat v materialni sferi, več hrane rabi za lastno preživetje.
V srcu je mali čip enak blazinici mezinca, kjer domuje ljubezen lastnika tega srca in vsaka pot, ki ni v skladu z ljubeznijo, je pot hudih preizkušenj in inkarnacijskih vračanj v telo, da bi le izpolnili tisto nalogo radi katere smo tu in radi katere imamo od svoje vesti v pomoč samo svobodno voljo odločanja. Vse je odvisno od posameznika, a pomoč človek dobi lahko samo od bližnjih in od ljubezni partnerja, s katerim bosta znala ustvarjati moč sreče, imenovano ljubezen.