poezija

KDO SEM JAZ V SKLOPU VSEGA

Ko se bo duhovno mislečih ljudi, ki ne bodo iskali pripadnost nikomur, nabralo kot večinsko, potem se bo iz te mase lahko izfiltrirala prava sredica, ki bo ponazarjala in predstavljala hotenje taiste celine. Tako se dela dober sir, sladkor, med in končno narod brez navlake, svoboden v sebi in zavedajoč se svoje poti k čistoči lastne biti in istovetnosti z vesoljem. Po svojih poglavarjih se vidi nivo duhovnosti nekega naroda.
Zakaj je tako težko na zemlji je jasno, če človek pogleda že sebe in spoznava svoja poželenja, strasti, ki ga vodijo vsaj do zdaj, v lastne okove in neprijetnosti, samo zaradi telesno umskih poželenj do materialnih, egoističnih in telesu ljubih trenutkov.Duša je po mišljenju večine samo zato, da ga živi, da lahko čim dlje uživa v vlogi, ki si jo je nadel sebi in okolici.Skozi tisočletja prihajajo in odhajajo civilizacije in se tu na zemlji duše učijo preko svojih teles in v sklopu narodov kako čim hitreje očistiti se od vsega kar greni njeno razvojno pot. Morala je po poti vojn, kolonizacij, verskih obsedenosti in medsebojnih konfliktov, da bi hitreje dozorela v svojem razvoju. Vse to se imenuje evolucija z izhitrenim tempom, ker vesolje čaka gotov proizvod očiščen in osvobojen vsega kar kot energija ne spada k njemu. Samo čista ljubezen je hrana – energija, ki se lahko vklopi v sfere večnosti. Vse ostalo je kar naprej v mešalniku, kjer vest posameznika počasi in vendarle vsakega trdovratneža s hudimi oblikami situacij v katerih se znajde spravlja iz inkarnacije v inkarnacijo na pravo pot. Človeštvo pa kar naprej rine na stran pota in takrat pride prerok, ki nakaže svetu kaj ima kot prvo v samopodobi za očistiti. Zadnji je prišel je Nazarenec in nam dal dva pojma za obdelati, a to sta usmiljenje in ljubezen do bližnjega. Hitro so ga spravili, misleč za vedno, vendar ta energija je neuničljiva, ona se preoblikuje in ne more se ji nihče upreti, ker se z upiranjem zapira impulz življenja preko katerega duša deluje. Vsak ima rad popolno svobodo in otrokom tudi pustimo svobodo, ograjeno, časovno mentalno toda vedno v neki ogradi kjer se ve do tu lahko, od tu nikakor in še pred nekaj tisoč let sta Adam in Eva isto dobila svobodo z omejitvijo, katere se nista držala(ker sta s svojimi spolnimi hotenji
izničila svojo prvotno moč znanja, z domorodci zemlje) in tako so danes gotovi narodi tudi še v fazi lastnega otroštva, v katerem pozabljajo, da morajo imeti gotove omejitve radi mirnega doraščanja,
ker drugače se bodo obsodili na bolečine zadane od sosedov ali celo višjih sfer.
Pogledam se vase in kaj vidim ? Kje sem jaz na tej poti v večnost?
Kateri stranki zaprisegam in ali bi dal roko v ogenj za svojega strankarskega prvaka?Vedimo, da čim smo v plemenskem razmišljanju potem le eden razmišlja za nas, tako kot pri živalih.
Kaj in kdo sem potem jaz ?

BESEDA

Ti si nosilka moči in znanja
si izvor lepote kakor tudi pekla
nosiš moč magneta ki pritegne
iste potence duhovnega sveta.

Ko se z besedo energija zlije
nosi v sebi novi spoj moči
potuje tam kjer um jo je naslovil
se v isti silini prerada vrne ti.

Če vedno z enako besedo se ukvarjaš
ti misel zavrti se v en sam krog
ne veš iziti iz kroga pomračenja
te strah potisne še na težjo pot.

Beseda je hujša kot povodenj
celo vojno v hipu zaneti
na psihiatriji in vseh zaporih
se vse preveč ljudi od nje trezni.

V vesolju je beseda zakon
prvi jo je Bog izgovoril
da bi bogatela v polariteti
besedo teme, Satani pusti.

V iskrenju nepojmljivih kontrastov
se kreacija vesolja bogati
v muki občutij in hrepenenj brezčasnih
se čustvo duše v telesu prerodi.

Težko si je osvestit svoje sebstvo
če misliš da meso je tvoja bit
a vendarle telo je le orodje
razkrije duši greh, čeravno je prikrit.

Da bi lažje očistil svoje bistvo
zato v telo sem to poslan
v polarnosti med dušo in telesom
beseda je sodnik, od vekomaj Duh sam.

FIKSNA IDEJA

Popisal sem že mnogo listov
v vsakem našel ist’ refren
ki v glavi kar naprej odzvanja
kot v ušesih nekim znani zven.

Hotel bi izreči tako misel
ki prebudila bi iz sna
vsakogar da ga ohranja
vsaj to, da dvigne ga iz tla.

Vsi nosimo v sebi nekaj
a ne najdemo to skrito stvar
nekje v nami se pomika
le priti noče v um kot dar.

Kaj mi storiti da jo izvlečem
razrešen s tem bom vseh tegob
mislim, tuhtam, načrtujem
kako izvabit’ jo čez rob.

Odnehal jaz ne bom nikoli
saj tej ideji sem jaz dom
čeprav mi dolgo že nagaja
v kot enkrat jo spravil bom.

Enaka je kot loterija
igrati z mano se res zna
ne ve pa to, da jo ne cenim
ker je postala že prezla.

Zavedam se težavnost želje
s katero se več let borim
reko mi neki meni slični
s psihiatrom jo morda ulovim.

NAJHUJŠA JEČA

Prežeta z dušo svoj’ga bitja
občutim v sebi krik moči
mladostno moč iskrivost srca
se mi le v tebi izpolni.

Ah, kdo sem jaz kaj jaz to iščem
ko se telesnosti zavem
kako si naj izpolnim željo
če v osebi moški je moj sen.

Prek inkarnacij sem kot Eva
dostikrat bila
a ta, ki zdaj me izrodila
v moškega me pahnila.

Kako naj leta bujna mlada
sekundo vsako v njem preždim
zapor je prava milost božja
kot to telo, kjer jaz trohnim.

Svoboda vsaka se izpolni
vznikne kot iz zemlje kal
a čim se moja vam prikaže
zalije jo hudobnih val.

ISKALCI SVETLOBE

Lahko živiš kakor hočeš
prepustiš željam lasten dir
pristal pa vedno boš v začetku
kjer si odvrgel dušni mir.

Različno vsak svoj čas koristi
recimo z grehi ga polni
v nepošteni tihi vnemi
se od svoje vesti odsvoji.

Začneš bežati pred postavo
od plena plen postal si sam
nikjer te strah ne zaustavi
le mir želel bi ven na plan.

Najrajši bi zbežal iz telesa
ker si povsod že prepoznan
al’ kaj. ko nisi kot drevesa
živeč v gozdu čisto sam.

Vrtinci želj so te raztresli
spoznati se ne moreš več
pomoč nikjer ne smeš iskati
a znotraj strah vse bolj boleč.

Privedli so te na začetek
te čistijo od vseh gnusob
mogoče rajši bil bi v gozdu
kot ujetnik zamreženih sob.

Nekdo še pravi čas ujame
uteče iz sveta noči
premnogi v žalosti končajo
ker v njih ni b’lo dovolj luči.

KAR DAŠ – IMAŠ

S pogledi te želja k zvezdam popelje
Pomoč od tegob tam daleč leži
Razmišljaš samo kako jih doseči
Vendarle vedi, nebo si od nekdaj sam ti.

Nebeški občutek svetlobnega raja
Ne vnameš v begu pred samim seboj
Od nekdaj leži razgrnjen pred tabo
Dosegel ga boš le v srcih ljudi.

Najprej ga doživiš če dečva ljubljena
Začuti v tebi svoj svet moči
Obudil z besedo si njeno ljubezen
Katera ti srce neba zapolni.

Podeli le to kar srce ojača
Kar daje oporo in moč vsem ljudem
V trmi in grožnji raj se ne vrača
Le pekel te lastni prerad zapolni.

UMETNIK

Da bi umetnik nekaj napravil, mora v njem živeti volja.To pomen,i da hoče ali pa da mora prvo hoteti, kajti brez te podlage bi težko kaj ustvaril.Da pa ne bi z voljo kar naprej ustvarjal eno in isto, mora v njem živeti ljubezen, ki mu predoči različna razpoloženja do sebe in do okoliških pojavnih oblik ali idej v njegovi duši.To pomeni da volja kasneje v njem enostavno izgovori:Naredi! In tako nastane nekaj, kar je ljubezen v umetniku že preje zaznamovala in je tako močna, da je v stvari v njej ta volja, ki realizira notranje poželenje umetnika.
V bistvu je umetnik najbolj svobodna osebnost, ker dela samo tisto, kar ga še bolj osvobaja in osrečuje. Umetnik je tudi zelo samozavesten in to zato, ker ni vezan na nič drugega, kot na svojo notranjo svobodo. Ta notranja svoboda je zato tako močna, ker je skoraj v enosti z božjo svobodo in usmiljenjem.Tako kot ima duhovni človek usmiljenje do nemočnega človeka in mu v nevolji pohiti na pomoč, tako se v umetniku porodi čustvo usmiljenja, da poživi še mrtvo notranjo idejo v neživo stvar, ki je vendarle sedaj nabita s čustvi in kot taka nosi v sebi vibracije, ki iz nje delujejo na okolico.
Razstavljeno umetnino si ogleda mnogo ljudi in le malo njih reagira na tiste vibracije, ki jih je umetnik vnesel v svojo ustvaritev. Največja radost avtorja je takrat, ko vidi , da je dosegel pozitivni ali kakšen drugačen odmev v gledalcu. Zelo važno mu je, da je odprl v gledalcu novi pogled, presenečenje, novo ali zablokirano emocijo; v glavnem kar mu je odprlo novi pogled na življenje in da je v njemu ta preblisk potisnil iz podzavesti neko ohrabrenje, da si sam prizna v sebi kako je z njim.
Dejstvo je, da je umetnik od Boga poslan učitelj, ki z glasbo,skulpturo, sliko ali knjigo zbudi v človeku tisto, kar mu nobena šola niti samo življenje ne bi obudila. Višje ustvarjalne potence so v ljudeh v večini primerov skrite ali potlačene, umetnik pa je s svojimi umetninami porojevalec teh potenc in bolj ko je originalen, toliko več nihanj in notranjih odmevov izvabi v ljudeh.Originalnost umetnika ni nič drugega kot to, da je znal v svojo umetnino vnesti toliko in toliko duhovnih potenc in da bi nam bila o tem še jasnejša slika, se postavimo kje na vrh visoke gorein poglejmo veličastnost narave, nebeškega svoda in le te nas toliko bolj prevzamejo, ker je pač v njih ogromno Božjih potenc ali vibracij.
Umetnik pa je tudi neke vrste suženj svojih notranjih sil in zato njegova dela spoštujmo, ker so resnično obujevalci zavrtih notranjih sil s specifičnim delovanjem obujanja še spečih zmogljivosti. Te sprejete duhovne potence gledalca oživijo ali pa mu položijo šele seme v dušo. To seme bo v gledalcu raslo in ga bo obudilo z vednostjo, da ima tudi on nekaj v sebi, kar ga bo navedlo, če na drugo ne, k večji milosti do bližnjega in enosti z Bogom.
Kot vidimo umetnina s svojo vibracijo obuja duhovno čutnost človeka in ga obenem oplemenjuje. Umetnik pa je obdarjen s še večjo notranjo pozitivnostjo in novo ustvarjalno močjo.

SPOMNI SE

Ko začutiš v sebi željo in silino
prenesti njej vso radost svojih sanj
takrat se v tebi novi svet poraja
ga sprejme ta, ki za stvarstvo skrb ima.

Milijoni tvojih življenja željnih klicev
prebujeni v silnem tempu, htenj
zaživeli vsi so z eno močno željo
preiti tja kjer večnost je doma.

Začel je boj zmogljivosti trenutkov
kjer od množic njih, le eden preživi,
če bo predrl membrano vseh radosti
oživel bo večnost in starševske skrbi.

Če kdaj zapadel boš v stanje depresije
le spomni se, kako si silen bil
nešteto njih, med njimi ti edini
oživil njo, si v radost tistih dni.

DOMOBRANSTVO – PARTIZANSTVO
trenutni prikaz evolucijskega stanja naroda

Osnovna modrost pri prebijanju skozi življenje, je znati živeti med dvemi skrajnostmi tako, da ne dopustiš, da te ne zajame v svoj objem niti ena od obeh.Znati je treba koristiti eno ali drugo samo tako dolgo, da izravnaš polje moči obeh in živiš med njima kot jeziček na vagi. To je osnovni smisel šolanja vseh nas.Vsem je poznan jing – jang , ki uravnava ravnovesje med zdravjem in boleznijo. Izvor neusklajenosti se vedno rodi v človeku. Prav vse nam je dano na voljo, vendar le v količinah, ki ne uničujejo sočloveka, naravo in ostala bitja. Preveč vina opija človeka in ga hitro zaznamuje okolici kot neuravnoteženega.

Kot primer novejše zgodovine se kar naprej čuti močno iskrenje, ki dviga temperaturo med domobranstvom in partizani.Vsaka stran iznosi iz svojega zornega kota svoj prav; vendar kot sem uvodoma omenil kako se je treba prebijati skozi življenje, je treba pustiti živeti vsem opcijam in le te morajo same v sebi pronajti modus razumevanja nasprotne strani brez iskrenja med poloma. Vsak je odšel za časa druge svetovne vojne na tisto stran kjer ga je povlekla sličnost ali nagnjenje, večino iz strahu, verske zagrizenosti, propagande ali okolica.
Do danes še nihče ni mogel, kar se te teme tiče, napraviti prebitek, ki bi prispeval k notranjemu miru slehernega državljana in to zato, ker ni doraslosti mase – večine, ki bi edina znala to grozovito preživetje obrniti v pozitivno energijo spoznanja. Spoznanje je zavest večine, da je vsaka skrajnost velik korak nazaj,a da ta fanatizem še kar naprej drži svoje kremplje nad maso je vidno, ker ni premika v smeri samospoznanja.
Zgodovina nam vedno znova odpira oči zakaj je zlo, zakaj so vojne, kuge, katastrofe itn. So pač zato, da se posameznik hitreje zave, da so skrajnosti na račun drugega najslabša možna opcija, saj ne vidijo drugo kot sebe v svoji zaslepljenosti.
Kdo smo mi?
Učimo se živeti življenje, ki se imenuje proces notranje rasti.Vsi smo lutke notranjih občutij, istočasno nosimo globoko v sebi delček najčistejše Božje biti, ki je prepuščena sama sebi, svojemu notranjemu razvoju s svojim znanjem in lastnimi načeli.Vsi mislimo da vemo, a ne vemo, niti sanja se nam ne kakšno je znanje in načelo tistega, katerega delček nosimo v sebi. Vendar med nami se vedno najdejo politiki, vodje, znanstveniki, v katerih je ta iskra močno osvetlila enega od njih in ti hočejo to energijo notranje svetlobe sprovesti- materializirati v resnično stanje, ne zavedajoč se, da je ta njihova energija smrtonosna za drugače misleče. Moč njihove ideje gre v uničevalni pohod proti drugače mislečim in to samo zato, ker mislijo, da so oni tista celina, da so oni Bog. Moč teh samozvancev se slej ko prej razbije na nešteto delčkov, kateri so zopet
začetek novega obdobja ali procesa.Tudi ta proces kapitalizma, ki se bohoti v lastni svobodi na račun uničenja vsega pred seboj začenši od sočloveka , do celokupne narave z vsemi živimi bitji vmes.
Tako je to z nami, ko v svojih celicah zaznamo božanstvo in ko učvrstimo v sebi to božansko identiteto potem z somišljeniki poizkušamo biti Bog ostalim.V tem tiči vsa žalost človeštva in zato so tako hudi popravni izpiti iz tega predmeta.Domobranstvo in partizanstvo v Sloveniji ne bo razrešeno tako dolgo dokler ne bodo obe strani spregledale resnico, ki bo kot žarek spoznanja razkrila vso ničevost tistih sil, ki so zaslepile in zapeljale soseda proti sosedu.Zavest ljudi, vseh nas se mora dvigniti na tisto raven spoznanja, kjer se bomo lahko izenačevali s svetlobo ustvarjenega in z doprinosom lastne svetlobe obogateli večno postoječo toda le z idejami, ki bodo za sočloveka spodbujevalne, a ne kot zdaj smrtonosne.