poezija

TU SMO ZATO…

Tu smo nekje na koncu sveta
kot neka vrsta božjih iztrebkov
vse kar je dobro se vrača nazaj
a kvarno se snovno razkraja.

Tuhtam, razmišljam kaj delam tu
kako naj se vedem do sebe,
iz neba dobivam sanje v dar
me hranijo indijske vede.

Bog mi je pustil slutnjo za sled
in vero, da bi se našel,
oprijemam se vesti kot vem in znam,
živim v prepadu in pasti.

Zemlja se dviga na višjo raven
od zlega se čisti in stresa
če ne bom s sabo isto ravnal
ne bom več doživel nebesa.

Kot padla duša sem našel ta kraj
misleč da je vse to resnica,
a ko bom zapustil njo in telo
me bo vagala božja pravica.

MAJ

V tem zimskem času urejam si spomine
od mladostnih dni pa vse do zdaj,
iskal sem vedno mir v sebi,
da bi isti bil kot mesec maj.

Čeprav je vsak med njimi svojstven
je čas brstenja od nekdaj moj,
oči mi vpijajo vso to kipenje,
vgrajujem si ga v dušo sloj po sloj.

Vsak išče sebi slična čustva
med nami vidna so le v očeh,
spomin me vrača v mladostna leta,
ko sva še mislila, da je to greh.

A kaj ljubezen ve za čas in prostor,
če se njena moč v srce ugnezdi,
ne čutiš drugo kot drget nečesa,
kot list na vetru ti telo drhti.

SONCE V TELESU

Zakaj so ozvezdja in vsi planeti
kaj človek vnaša iz sebe v njih,
skozi čase življenja, ljubezni in padcev
iz nas se poraja energija, navdih.

Vsa razna čustva, ki jih izranjam
jih nosijo žarki v vesoljni sklad,
tam se nabira rádost in solza,
od tam se v nas vrača ves naš zaklad.

V kar sem vlagal energijo, hotenja
taista me hrani, vračajoč iz neba,
izgled telesa, duše in uma
so pokazatelji sreče, gorja.

Toliko človeštva je na tej zemlji
nihče ne spregleda, da od vzrokov živi,
katera čustva od rojstva oddajaš,
takšna te starost od njih doleti.

S svojo voljo izbiram dejanja
kako bom razmišljal, v kaj izžarel,
sem sonce v telesu, ki me zavaja,
pazim da ne bom že v njem pregorel.

TOLAŽI ME MISEL

Odprla so se notranjim očem
svetlobna telesa vseh božjih tem,
naenkrat zagledam nevidne ljudi,
premočna svetloba od njih me slepi.

Uspem jih vprašati za večni nasvet
kako naj razumem nešteto njih let,
odgovor drugačen se v meni zgodi,
sklop njih celote nas preko Krista budi.

Tudi oni svetlobno prosojni ljudje
še niso dospeli tam kjer On je,
da bi čul njihov psalm ali vsaj stih,
so še dalje od Njega, kot mi od njih.

Zamislil sem se v globino svetlob
kako daleč od vsega je naš sončni obroč,
v kakšnem ozadju rimska cesta lebdi,
daleč smo daleč od centra moči.

Tolaži me misel, da smo svojevoljno prišli
na področja spoznanja, kdo smo sploh mi.

SPOZNANJA

Jaham na slapu energije vesolja,
ki vsem ljubeznivost, razumevanje da,
čutim kako se vsem srce razpira,
če postanejo sredstvo teh božjih želja.

Prihajajo čustva, ljubezen in slava
od mnogih prečistih duhovnih ljudi,
iz vseh ver na zemlji se resnica poraja,
v vsaki je delček in v vseh smo mi vsi.

O dragi moj človek, saj nosiš v sebi
svetilko ljubezni od rojstva vseh dni,
dopusti da sveti v temi prekletstva,
da se enkrat za vselej rešiš skrbi.

Božja slava se širi po vsem svetu
jo prinesel je Jezus pomagaj še ti,
le tako se bo čula resnica vesoljna,
dana je mnogim za mir med ljudmi.

Svoboda je pojem, ki nudi širino
od vseh želj je edina, ki spoznanje krepi,
v njej se počutiš kot oblaček na nebu,
ljubezen je tista katero sam Bog živi.

Nazarečan je brat ljudi na vsem svetu
prinesel je smisel življenja v nas,
a mi smo tisti, ki naj bi spoznali,
da smo božji otroci kot On isti klas.

KAMEN IN JAZ

Povsod vznika pohlepnost in hlad
v telesu ju odkriva bolezen,
spreminja se tkivo v gnoj in nesklad,
ker nočeš spoznati ljubezen.

Skala z gorovja zgrmi v prepad,
se razbije v same ostrine,
prenesene so od ljudi na poti,
da jih volja do upornosti mine.

Dolgo časa trpi drobec peska na tleh
dokler se s potočkom ne sprime,
ko bo v grušču izgladil si vsaki rob
bo vrnjen na obrežje miline.

Zato je bolezen naš vsakdanji kruh
nas hrani z resnico vesolja,
se duša oglaša kot žarki zvezda,
ne uničuj me ti um poln skalovja.

Čas nudi spoznanje, zato ga imam,
da ne bom kot pesek spoznan,
nočem ostrine ohranjevati,
z njo bom le v peklu vsakdan.

VEČNA BORBA

Ne bom se pretepal z ničvrednimi misli,
ki hočejo tlačiti mojo vest in moj mir,
ne bom se podajal na nižje nivoje,
ki jih ponuja peklenski revir.

V zrelostnih letih odkrivam si pota
kaj me še tare v hiši srca,
z lahkoto odklanjam strahove iz glave,
vedoč za izvore vseh nas gorja.

Ves čas preganjam miselne sklope,
ki bi se rade ugnezdile vame,
čim jih zasluti moje satovje,
ne dam več hrane za čudne tvorbe.

Gledam vejevje, borbo življenja,
kako se prebija vsak list do sonca,
tudi jaz se opiram na svetla dejanja,
ne dopuščam temi, da me pokonča.

BOŽIČ

Kar se ti navzven prikaže
morda je radost ali problem,
vsi smo mi v božjem jezgru,
vsak ustvarja svoj sistem.

Kdor ne najde pravih silnic
preko uka, soljudi
ljubezen slepa ga ne najde,
zato ne ve, zakaj živi.

Gledamo planete, zemljo
krožijo v večnosti,
nočejo med sabo stika
preveč bi bolni se razšli.

Zato nas živi vse svoboda
to je luč, ki ne pusti,
da se človek vsiljuje
v premočnem dreganju ljudi.

Takrat prerada se rojuje
tiha borba za prevlast,
vsak bi hotel vsaj z besedo
občutiti nad drugim slast.

Kaj nam Božič, praznik rojstva
hoče reči zunaj nas,
ker smo si zelo različni,
spozna naj vsak ljubezni glas.

TVOJE SEME

Razsvetljenje je pred tabo,
ga lastna misel ne pozna,
v čistih vodah se sluz pere,
po meditaciji se um spozna.

Zazri v sebi svoje stanje
kaj srce ti sploh želi,
odprejo se notranje duri,
izza njih prepolno je poti.

Kdor si čustva zna miriti,
svoje silnice brez mej,
aura se bo razcvetela,
kot gozdovi radi vej.

Ona se bo dotaknila
slične duše, istih želj,
tvoj pogled pa bo pokazal,
kako močan je očesa strel.

Kdor v sebi ne poišče
pravi smisel kaj bi žel,
ta še ni ustvaril seme,
radi tega bo uvel.

POSESIVNOST

Mali je svet, če vidiš le sebe
premajhni za nebo, za ljubezenski par,
kdor le sebe nosi v sebi
ta drugega ne bo osrečil nikdar.

Ujeta bila je v njegove mreže
jo naučil je, do kod seže njen svet,
čeprav je bila vse dneve sama,
ji noči je pričaral telesno razgret.

Takšna svoboda je vedno brez bistva
ostale so misli, sanje, klepet,
srce ji je bílo brez prave širine,
prevečkrat je želja zadela oklep.

Kakšen pomen ima um le preko njega,
ki je zajel vsak njen izdih
postal je stena drugačne svobode,
čeprav je imela svoj jaz za navdih.

Življenje enosti je v dvojini normalno,
če se prepleta vsak duh do neba
takrat vsak začuti smisel obstoja,
ni ljubosumja še manj skritih solza.